3. Noč

Stala sem v veliki črni sobi. Ničesar nisem videla. Vedela sem le to, da je soba ogromna in, da je v njej nekaj zlega. Nekaj močnega, živega, zlega. Obrnila sem se, da bi našla svetlobo. Ni je bilo. Potem, pa me je nekaj dvignilo in pribilo ob steno. Zaslišala sem korake. Začutila sem izdih ob mojem ušesu.
»Dobrodošla,« je nekaj šepnilo na moje uho. Zgrabila me je panika. Začela sem se premikati, a sem kmalu ugotovila, da se ne morem. Takrat je sobo razsvetlila rdeča svetloba. Ne sobo, dvorano. Na sredini, pa je bila za par centimetrov od tal dvignjena ogromna peščena ura, v kateri bi jaz lahko stala. Poleg sebe pa sem zagledala mladega črnolasega moškega v črnem ogrinjalu. Prestrašila sem se. Ugotovila sem, da lahko obrnem glavo. Moški je stopil stran od mene in še naprej šepetal.
»No, zdaj me vidiš,« je privoščljivo rekel. »No, zdaj pa mi povej. Kje je?«
»N-nev-vem-m o č-čem-m g-gov-vor-rit-te!« sem prestrašeno zajecljala. Moški pa se je le zasmejal.
»O, veš veš. In mi boš povedala kje je,« je rekel zlovešče.
»Kdo?« sem zacvilila.
»Ti veš! In prej ali slej mi boš povedala!« mi je zagrozil. »Razen, če hočeš, da upotabim to!« Pokazal je na peščeno uro. Ko je videl, da sem tiho, je zlobno pojasnil: »Vsak, ki pristane v njej, mu ostale le pet ur življenja.« Zasmejal se je. Postalo me je strah. Poskusila sem se izviti iz nevidnega prijema, a me je moški ustavil. S prstom je drsel po moji podlaketi, doklet ni prišel do zapestja. Iz plašča je potegnil nož in naredil majhno, a globoko zarezo v moje zapestje. Čez moje telo se je razlila bolečina. Zakričala sem. Moški se je zakrohotal. Sanje so se razblinile in planila sem pokonci. Po licih so se mi ulile solze. Nisem vedela zakaj. Bolela me je podlaket. Prijela sem jo. Skoraj sem zakričala, ker sem se dotaknila rane na zapestju. Spet se je ulul naval solz. Začutila sem zmajčka, kako se je premikal na meni. Pogledal me je s svojimi črnimi razumevajočimi očmi. Objela sem ga.