Hejla,
končno nov del!
Prejšnji del sem malo spremenila, a ne morem popravit nove verzije, ker mi nekaj napiše.
Ko bom lahko bom, ...
No uživajte v branju...
¸¸¸¸¸¸¸¸¸

<3



'Ding, ding, ding!' Vsi smo se pognali z razreda. Pri omaricah smo se dobile jaz, Klara, Rebeka in Lara.

"Kako sta se imele med poletjem?" je vprašala Lara. Njeni rdeči kodri bi se lahko kosali s kodri Meride s filma Pogum.

"Imam eno -lepo- novico." je skrivnostno odgovorila na Larino vprašanje Rebeka.

"Veste, na morju sem spoznala Klemna." Začela je ovinkariti.

"In...no ja...pač..." je začela mrmrati. Svoje temne lase barve oglja si je vila med prsti.

"Pa pismo, hočeš da me pobere od radovednosti?" je izbruhnilo s Klare. Klara je oseba, ki je (pre)iskrena. Je posebni primerek kolerika.

"Pač...no par sva." je končala s svojo povlečeno zgodbo Rebeka.

Rebekina novica je vse pretresla. Prvo milisekundo mi je šlo na smeh, potem sem začutila ljubosumje, da se lepe stvari zgodijo vsem prej kot meni, nato pa me je prevzela radovednost o novi simpatiji Rebeke. Klara jo je napadla z vprašanji. Preostanek odmora nam je Rebeka poročala o temu skrivnostnemu lepotcu. Zazvonil je zvonec. Odpravile smo se v razred slovenščine. Učiteljica je razlagala o tem, da bo letos pouk bolj naporen. Seveda je nihče ni poslušal. Za nalogo pa klasika-spis o počitnicah. Domov sem prišla pred sestrama. Larisa je imela dodatni pouk naravoslovja, Jojo pa je skakala po mestu z njenimi "prijateljicami".

Odločila sem se, da grem malo po mestu. Šla sem na Skalnato stran. Večina ljudi se boji hoditi tja, ker naj bi se na tem kraju zgodilo že veliko nerazumljivih stvari, a mene to ni pretreslo. Všeč mi je bilo, ker na tem kraju ne naletiš na šolarje, ki za tabo spuščajo tiste grozne glasove. Le tu in tam srečaš kakšnega sumljivega tipa, ki si "ogleduje" okolico. Zavila sem v ulico, katero sem prvič videla. Bila je temnejša od ostalih ulic. Namesto asfalta so ljudje na tla položili rjave obrabljene kamnite plošče. Stavbe, ki so bile izdelane z apnenca, niso bile poslikane od grafitov. Na njih so rastle rožnate vrtnice, ki so se vzpenjale proti rdeči strehi. Na vrhu kamnite stavbe, največje v tej prečudoviti ulici, je z ličnimi črkami pisalo: "Ulica Onkraj Tistega". V spominu nisem imela, da sem kdaj koli hodila tu. Ali da sem kdaj za to ulico slišala. Pogumno sem naredila prvi korak. Ni se zdel preveč samozavesten in pogumen. V tistem trenutku je nekaj počilo. Počutila sem se čudno. Kot da bi mi nek glas, globoko v meni govoril, da naj ne grem naprej. Da ni varno. Za sekundo sem podvomila, da bi odšla naprej. A pri meni seveda zmagajo možgani. Stopila sem naprej. Zdelo se mi je čudno, da v tej skrivnostni ulici nisi slišal niti petje golobov, ki so si Skalnato stran kar prisvojili. Naredila sem še par korakov. Strah me je zapustil. Vedel je, da pri meni ne bo prijel. Da je le senca. Senca, ki te straši, a prej kot slej bo prišlo sonce, zaradi katerega se bo pomanjšala. Ali celo izginila. Počutila sem se osupljivo. Čustva, katera so nastopala pred minutami, so se mi zdela brez pomena. Malo sem prešinila ulico. V oko mi je padla stara hiša z modrimi vrati. Barva se je že krušila. Nad njimi je svetila siva petrolejka. Po hiši je počasi rastla plezalka s cveti bele barve. Hiša je izgledala, kot da je že dolgo zapuščena - no, vse hiše so izgledale, da so zapuščene. Ulica se mi je zdela svetlejša. Domača. Kot da je samo moja. S pogumom sem oprla modra vrata. Pozdravila me je pajkova mreža, ki je bila napeljana skozi cel vhod. To mi je bilo kot dokaz, da tu že dolgo časa ni hodila nobena duša. Notranjost hiše je bilo še bolj barvno kot zunanjost. Predali so bili prebarvani na domače modro barvo, v kateri so bili spravljeni rdeče skodelice. Tla so bila položena s kamnitimi rjavimi ploščami - takimi, kot po ulici. Stene so bile poslikane z raznimi dogodki z življenja. Na eni je bila naslikana lepa gospa z dolgimi sijočimi črnimi lasmi, temnimi kot oglje, katere so bile spletene v elegantno figo. Oči je imela usmerjene v moškega, ki jo je gledal z ljubeznivimi zelenimi očmi. Držal jo je za roko. Oblečena sta bila v poročni obleki - vsaj tako se mi je zdelo. Druga slika se je dogajala v tej sobi. Kamin, ki je bil v tistem trenutku umazan od saj, je na sliki dajal toploto. Gospa je imela v roki majhno punčko. Slike sem opazovala res dolgo. Občutek sem imela, kot da sem se sprehodila po življenju te družine. Ko so skupaj brali, ko je deklica rastla, ko je oče zbolel, ko je deklica pomagala mami pripravljati jed... Zadnja slika pa ni bila dokončana. Naslikana je bila le črta. Črna črta.