Hej Hej,
tukaj je ena moja zgodba, ki upam, da jo bom speljala do konca. Objavljena je tudi na Wattpadu.
Poskusila sem tudi z realističnim žanrom, da bom spoznala, kaj mi je ljubše.
Tale del ne obljublja veliko, v resnici je PROLOG ali pa UVOD.
¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸
"Larisa, Evita, vstanita! Osem je ura, zaspali smo!" je zakričala moja starejša sestra Jojo. Ime ji je Jožefina, ker pa svoje ime sovraži, si je nadela vzdevek. Njeno pravo ime je samo še za uradnike. Celo učiteljice jo kličejo Jojo, kar je kar malo smešno.

"Kako se nam lahko zgodi vsako leto prvi šolski dan?" je tarnala, ko si je česala svoje skodrane dolge svetle lase, ki sem jih vsako soboto sesala s tal v sobi. Počasi sem odkrila mojo puhasto modro odejo. Odlezla sem do kopalnice. Odprla sem staro pipo, ki jo je oče že večkrat hotel zamenjati z novo, a se nikoli ni lotil, in si obraz zmočila z vodo. Zdrznila sem se. Voda je bila ledena. Zaklela sem in odšla v sobo, kjer je Jojo stala pred ogledalom in se smehljala v njeno toaletno mizico.

"Si končno ugotovila, da si grda?" sem jo podražila. Namenila mi je grd pogled. Spominjal me je na pogled, ki mi ga je pokazala mama, ko sem moji babici povedala, da se ji zdi njena juha preveč začinjena.

"Larisa! Vstani!" je ponovno zakričala Jojo. Njene velike modre oči, ki so me spominjali na oči mačke, z dolgimi črnimi trepalnicami, s katerimi bi lahko pometal prah s tal, so spet usmerile pogled vame. Začela pridigati o tem, da si morem vsako jutro lase namazati z oljem, ker so res ostudni. Njej je bilo lahko govoriti. Ona je privlačna, vsi fantje se lepijo nanjo. Ima res dolge noge, po katerih bi se lahko primerjala z Laliso Manabon, olivno polt in ukrotljive lase. Nikoli ji ne bom priznala, da je lepa. Naš oče je z Zambije, mama pa s Slovenije. Jojo je ima enake blond lase kot mami, modre oči najbrž po babici, polt pa ima ravno prav temno. Jaz in moja enojajčna dvojčica Larisa pa imava temne neukrotljive lase kot oči n najina polt je čisto pretemna. Nikoli ji ne bom priznala, da je lepa. Larisa je po polžje odlezla v kopalnico, Jojo pa si je pripravila šolsko torbo. Tarnala je, zakaj moremo iti v šolo. Svojo črno torbo si je vrgla na rame. Popravila si je krvavo rdeče kratko krilo in zavihala črn top. S temi oblačili je hotela nekoga spraviti ob pamet. Sama sem nase spravila sprano temno zeleno kratko majico, ki sem jo dobila v Zambiji. Modre hlače, ki niso bili že celi vek v pranju, sem oblekla na svoje temne noge. Jojo me je ošinila s tistim plezljivim nasmeškom, nato pa odkorakala do vrat.

"Jaz grem v šolo. Zaklenita vrata in ključ pospravita v desni predalnik. Pridni bodita. Čau!" Sovražim, ko naju tako tako pokliče. Najraje bi tekla za njo in

Iz kopalnice je prikorakala Larisa. Oblečena je bila v vijoličen top in široke dolge hlače. Z Lariso sva si podobni kot jajce jajcu. V tretjem razredu nama je učiteljica rekla, da je čisto isti. Larisa je to vzela resno in si lase pobarvala na vijolično. Mama jo je skoraj križala, dobila je enomesečno prepoved gledanja televizije in odhoda iz hiše. Z Lariso nočeva imeti nič istega. Če greva skupaj v trgovino (to se zgodi približno tolikokrat, kot se zgodi ledena doba) in če nama je všeč ista obleka se grdo pogledava, nato pa jo ne kupi nobena. Če nama je všeč isti fant, ni na koncu všeč nobeni. Hočeva biti čim bolj drugačni. Skregava se res redko, če pa se, so to male malenkosti, kot na primer tisto jutro.

"Vijolična barva je grozna," sem ji rekla.

"To pa nimaš prav! Vijolična barva pristaja največ prav ljudi.," mi je zabrusila.

"Nič čudnega, da je na svetu toliko neumnih ljudi," je nisem pustila tiho.

"O glej no glej. Mamina punčka je celo začela govoriti." Takrat sem znorela.

"Ti! Ti si upaš govoriti, ki mi dan za dnem uničuješ življenje. Ti, ki nimaš čustev!" sem eksplodirala. V sobi je postalo zadušljivo vroče. Zelena predsoba, ki se mi je vedno zdela dolgočasna, se je zdela v temna in neraziskana. Odšla sem ven iz stanovanja in za sabo zaloputnila z vrati. Čakala me je dolga pot. Živimo v desetem nadstropju. Dvigalo je pokvarjeno. Na njem je bil že osem mesecev izobešen napis: »Dvigalo žal ni v uporabi. Popravljeno kmalu.« Tako sem morala vsak dan prehoditi 145 stopnic. Jojo je še zmeraj verovala, da bo to dvigalo popravljeno. Vsak dan je tekla k dvigalu in pogledala, ali se bo lahko zapeljala in ne bo potrebovala uporabiti kalorije. Jaz sem se že sprijaznila, da sem morala vsako jutro prehoditi 145 stopnic. Hitro sem odskakljala do šole. V jedilnici, kjer se učenci zbirali pred poukom, ni bilo žive duše (razen muhe, ki mi je letela zraven glave). Hitro sem odšla v razred 8. a oddelka. V zadnji klopi je sedela Klara, moja najboljša prijateljica.

"Se opravičujem ker zamujam." sem rekla.

"Prosim razlog!" je zahrumela učiteljica Goga. Učila je geografijo. Oblečena je bila v rjavo srajco in črne hlače. Lase si je spletla v figo. Po šoli je bila znana kot čarovnica, ki je popila napoj in se spremenila v učiteljico. Teorija zarote, če vprašaš mene.

"Bila sem v šoli že ob osmih, pa sem pripravila, da sem še v pižami. Ni mi preostalo drugega, kot da grem domov in se preoblečem." V razredu se je zaslišal pridušen smeh. Učiteljici se ni dalo ukvarjati z mano, zato mi je rekla, naj sedem. Pridružila sem si Klari, ki mi je dala petko, nato pa rekla: "Dobro si jo. Pogrešala sem tvojo energijo." Popravila si je njene blond lase. Oblečena je bila v kratke hlače, ki so na njej zgledale fantastično, namesto topa pa si je oblekla mamino srajco in jo zavezala v vozel. Zgledala je tako kul. Goga ni dobro začela govoriti, ko je v razredu stopila draga Larisa. Bila je zadihana.

"Se opravičujem ker zamujam. Hotela sem si umit zobe, pa sem premočno stisnila pasto, zato sem jo celo jutro bezljala notri." Učiteljica je odprla okno. Pogledala je mene, nato pa Lariso, nato pa rekla: "Dovolj imam vajinih potegavščin. Minilo ni niti dvajset minut, pa vaju imam že vrh glave! Hitro sedi, če ne bodo posledice!"

»Ne bova več, gospa učiteljica!" sva rekli z Lariso kot v vojski. Larisa je pogledala mene, nato pa mi z najino očesno pantomimo rekla, češ: "Tako morava nadaljevati, da se ji bo sfuzlalo." Larisa je sedela zraven svoje najboljše prijateljice Ane. Ana se mi zdi tiste vrste dekle, ki reče, v resnici si pa misli nekaj drugega (moja mama bi temu rekla hinavka). Larisi seveda odločno zanika. 'Ding, ding, ding!' Vsi smo se pognali z razreda. Pri omaricah smo se dobile jaz, Klara, Brina in Rebeka.

"Letos smo osmarke," je dejala Brina. Njene rdeče kodre si je potisnila iz obraza.

"Meni gre tako na jetra moja sestra Živa! Danes mi je v čokolino stresla sol!" je tarnala Rebeka. Njena sestra Živa je bila v devetem razredu. Rebeka je ni mogla prenašati.

"Morem se ji maščevati! Evita, imaš kakšno idejo?" me je vprašala Rebeka. Doma sem že naredila načrt.

"Živi in Jojo, ki sta najboljši prijateljici, bomo rekli, da se v razredu Goge poljubljata Ema in Frizurca." Ema je najpopularnejša punca na naši šoli, Frizurca pa najbolj popularen fant. "V resnici pa bo v razredu Goga, ki bo imela preduro. To bo še hec!" Vse smo se zasmejale, nato pa odšle na uro slovenščine.