Hej hoj!
Pišem že drugi del moje zgodbe in tale bo še zelo zanimiv.
Uživajte in hvala za vse pohvale v prejšnjem delu.
Love yall:heart_eyes:
Vaša Disney<3
Drugo poglavje: Selitev
Ko sem rekla, da bom čez 14 dni sedela v tretjem letniku, sem resno mislila Vendar si nikoli nisem mislila da bom v tretjem letniku v Londonu. Tukaj pa se vozimo dve uri naravnost in nismo še niti na polovici. London ni idealen, a moj oče pravi, da nam bo dal priložnost, da začnemo novo življenje. Vendar si ne želim novega življenja. Ne brez mame. Točno 257, odkar je umrla moja najboljša in edina prijateljica, pa tega še vedno nisem sprejela. Mislim, da ne bom nikoli. Poskušam ostati budna je težko, saj smo začeli voziti ob 2. uri zjutraj. Bilo bi veliko lažje, če bi si moja glava to zapomnila in šla zgodaj spat. Kljub temu ne. Šla sem spat ob 23.00 in tukaj sem budna 5 ur kasneje in poskušam ostati budna. Prepričana sem, da bom izgubila boj s svojimi vekami, ki mi kar naprej poskušajo zdrsniti na oči.
Zbudila sem se, ko smo prišli na letališče 1 uro in pol kasneje. Vzeli smo svoje stvari in se odpravili do mize z informacijami, da se lahko vkrcamo na letalo. Še vedno sem bila zelo vznemirjena zaradi selitve, vendar sem kmalu ugotovila, da mi bo to morda pomagalo pozabiti. Mislim, tako ali tako nisem imela prijateljev ali fanta, od katerega bi se morala posloviti.
Ko stopim v letalo in poskušam najti svoj sedež, me prešine nenavaden občutek, ki ga ne morem opisati. Počutim se tako samo ko vidim otroke mojih let skupaj z prijatelji se posedati v letalo. Prosila sem očeta, da mi priskrbi vstopnico v drugi vrsti kot oni, da bi lahko sedela sama. Želela sem vse dobro premisliti, da bi se lahko vsaj malo pomirila s svojim umom in se poskusila znebiti antidepresivov, ki jih jemljem od mamine smrti. Vesela sem pa, da sem zamenjala svojega terapevta, ker dr. Willow s svojimi neumnimi vprašanji ni zares pomagala pri mojih težavah.
Ko smo končno začeli z letom proti Londonu, sem se poslovila od Amerike in pozdravil Združeno kraljestvo v svoje življenje. Zanima me, kaj se bo zgodilo v mojem življenju v tistih 2 letih srednje šole. Mogoče bom spoznala nove prijatelje. Mogoče bom mamino smrt končno pustila za sabo. Mogoče, mogoče, mogoče.
Pišem že drugi del moje zgodbe in tale bo še zelo zanimiv.
Uživajte in hvala za vse pohvale v prejšnjem delu.
Love yall:heart_eyes:
Vaša Disney<3
Drugo poglavje: Selitev
Ko sem rekla, da bom čez 14 dni sedela v tretjem letniku, sem resno mislila Vendar si nikoli nisem mislila da bom v tretjem letniku v Londonu. Tukaj pa se vozimo dve uri naravnost in nismo še niti na polovici. London ni idealen, a moj oče pravi, da nam bo dal priložnost, da začnemo novo življenje. Vendar si ne želim novega življenja. Ne brez mame. Točno 257, odkar je umrla moja najboljša in edina prijateljica, pa tega še vedno nisem sprejela. Mislim, da ne bom nikoli. Poskušam ostati budna je težko, saj smo začeli voziti ob 2. uri zjutraj. Bilo bi veliko lažje, če bi si moja glava to zapomnila in šla zgodaj spat. Kljub temu ne. Šla sem spat ob 23.00 in tukaj sem budna 5 ur kasneje in poskušam ostati budna. Prepričana sem, da bom izgubila boj s svojimi vekami, ki mi kar naprej poskušajo zdrsniti na oči.
Zbudila sem se, ko smo prišli na letališče 1 uro in pol kasneje. Vzeli smo svoje stvari in se odpravili do mize z informacijami, da se lahko vkrcamo na letalo. Še vedno sem bila zelo vznemirjena zaradi selitve, vendar sem kmalu ugotovila, da mi bo to morda pomagalo pozabiti. Mislim, tako ali tako nisem imela prijateljev ali fanta, od katerega bi se morala posloviti.
Ko stopim v letalo in poskušam najti svoj sedež, me prešine nenavaden občutek, ki ga ne morem opisati. Počutim se tako samo ko vidim otroke mojih let skupaj z prijatelji se posedati v letalo. Prosila sem očeta, da mi priskrbi vstopnico v drugi vrsti kot oni, da bi lahko sedela sama. Želela sem vse dobro premisliti, da bi se lahko vsaj malo pomirila s svojim umom in se poskusila znebiti antidepresivov, ki jih jemljem od mamine smrti. Vesela sem pa, da sem zamenjala svojega terapevta, ker dr. Willow s svojimi neumnimi vprašanji ni zares pomagala pri mojih težavah.
Ko smo končno začeli z letom proti Londonu, sem se poslovila od Amerike in pozdravil Združeno kraljestvo v svoje življenje. Zanima me, kaj se bo zgodilo v mojem življenju v tistih 2 letih srednje šole. Mogoče bom spoznala nove prijatelje. Mogoče bom mamino smrt končno pustila za sabo. Mogoče, mogoče, mogoče.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo zanimiva zgodba, spremljam :)
2
lovebooks<3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zanimivo. kdaj pa bo nasledn del ker js ga komi cakam?
1
Hej hoj💗
Naslednji del bo objavljen sredi naslednjega tedna, kadar bom pač lahko sicer pa se bom potrudila da ga napišem čim prej🙂
Naslednji del bo objavljen sredi naslednjega tedna, kadar bom pač lahko sicer pa se bom potrudila da ga napišem čim prej🙂
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zamenjala me je
Ojla,
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof