Hej hoj!
To je nov del moje zgodbe Zlomljene besede in komaj čakam, da ga preberete saj sem na njem delala kar nekaj časa.
Upam, da vam bo všeč.
Sending love:heartbeat:
Vedno vaša Disney<3
______________________________________________________________________________
Po nekaj urah letenja smo končno prispeli v London. Videla sem Big Ben in začela razmišljati o tem kako sta se moja starša tukaj pred 23-imi leti spoznala prav tukaj na tem letališču ko je moja mama stregla očetu kot stevardesa na letalu iz Londona v Texas.
Zaljubila sta se, preselila, kupila hišo, imela tri otroke in čež čas je mama zbolela. Odkrili so ji raka na pljučih in ta se je že močno razvil, tako, da ji niso mogli veliko pomagati. Borila se je do zadnjega, ko je v bolnišnici umrla manj kot eno leto nazaj. Tistega klica mojega očeta ne bom pozabila dokler sama ne doživim dneva, ko bom zapustila ta svet. Izkrcali smo se iz letala in čakali na našo prtljago, ko sem se na enkrat zagledala v letalo, ki je vzletelo na sosednji vzletni pisti ravnokar.
Na žalost nisem gledala pred sabo in se spotaknila ob rjavo torbo, ki je ležala ob mojih nogah. Ko sem že mislila, da bom padla me je močna roka ujela za pas in me vzdignila k sebi. Roka, ki me je ujela je pripadala fantu. Ne zanikam dejstva, da je kar čeden a mislim, da ob celotni selitvi nimam časa za najstniške romance, ki bi mi še bolj popestrile že tako pestro življenje. Pogledala sem ga v oči ko sem opazila, da on že strmi direktno v moje. Njegove temno modre oči sem lahko primerjala z barvo temnega oceana prek katerega smo leteli ravnokar. "A si v redu?" me je vprašal z globokim a hkrati zelo nežnim hlasom, kot, da bi me njegove besede lahko zlomile na pol. Z neznanega razloga tresočim glasom sem mu odgovorila. "Ja v redu sem." Pokimal je nato pa počasi odstranil svojo roko iz mojega pasu. Nenadni premik me je predramil iz mojega strmenja v njegove oči in v hipu sem pograbila svoj kovček in odšla za očetom poiskat naš taksi, ki nas bo peljal do našega novega doma.
Po nekaj minutah čakanja se je taksi le prikazal in prtljago smo zložili v prtljažnik, ki se je zaradi čudne oblike avtomobila komaj zaprl. Posedli smo se in odpeljali. Še zadnjič sem videla fanta, ki me je ujel pred padcem. Pogledala sem ga globoko v oči medtem, ko je taksi odpeljal iz letališča proti mestu. Novo življenje, že prihajam....
To je nov del moje zgodbe Zlomljene besede in komaj čakam, da ga preberete saj sem na njem delala kar nekaj časa.
Upam, da vam bo všeč.
Sending love:heartbeat:
Vedno vaša Disney<3
______________________________________________________________________________
Po nekaj urah letenja smo končno prispeli v London. Videla sem Big Ben in začela razmišljati o tem kako sta se moja starša tukaj pred 23-imi leti spoznala prav tukaj na tem letališču ko je moja mama stregla očetu kot stevardesa na letalu iz Londona v Texas.
Zaljubila sta se, preselila, kupila hišo, imela tri otroke in čež čas je mama zbolela. Odkrili so ji raka na pljučih in ta se je že močno razvil, tako, da ji niso mogli veliko pomagati. Borila se je do zadnjega, ko je v bolnišnici umrla manj kot eno leto nazaj. Tistega klica mojega očeta ne bom pozabila dokler sama ne doživim dneva, ko bom zapustila ta svet. Izkrcali smo se iz letala in čakali na našo prtljago, ko sem se na enkrat zagledala v letalo, ki je vzletelo na sosednji vzletni pisti ravnokar.
Na žalost nisem gledala pred sabo in se spotaknila ob rjavo torbo, ki je ležala ob mojih nogah. Ko sem že mislila, da bom padla me je močna roka ujela za pas in me vzdignila k sebi. Roka, ki me je ujela je pripadala fantu. Ne zanikam dejstva, da je kar čeden a mislim, da ob celotni selitvi nimam časa za najstniške romance, ki bi mi še bolj popestrile že tako pestro življenje. Pogledala sem ga v oči ko sem opazila, da on že strmi direktno v moje. Njegove temno modre oči sem lahko primerjala z barvo temnega oceana prek katerega smo leteli ravnokar. "A si v redu?" me je vprašal z globokim a hkrati zelo nežnim hlasom, kot, da bi me njegove besede lahko zlomile na pol. Z neznanega razloga tresočim glasom sem mu odgovorila. "Ja v redu sem." Pokimal je nato pa počasi odstranil svojo roko iz mojega pasu. Nenadni premik me je predramil iz mojega strmenja v njegove oči in v hipu sem pograbila svoj kovček in odšla za očetom poiskat naš taksi, ki nas bo peljal do našega novega doma.
Po nekaj minutah čakanja se je taksi le prikazal in prtljago smo zložili v prtljažnik, ki se je zaradi čudne oblike avtomobila komaj zaprl. Posedli smo se in odpeljali. Še zadnjič sem videla fanta, ki me je ujel pred padcem. Pogledala sem ga globoko v oči medtem, ko je taksi odpeljal iz letališča proti mestu. Novo življenje, že prihajam....
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩
Sej itak nimam več česa povedat. In itak veš kaj si mislim.
Samo resno: PROSIM HITRO NAPIŠI NOV DEL.
Byeeee
P. S.
Nočem preveč pritiska nate. Vem da se v petek začne šola in da se boš mogla posvetiti učenju. Tud jst se bom mogla. Ampak Resno vsaj en del na mesec🥺🥺🥺
Sej itak nimam več česa povedat. In itak veš kaj si mislim.
Samo resno: PROSIM HITRO NAPIŠI NOV DEL.
Byeeee
P. S.
Nočem preveč pritiska nate. Vem da se v petek začne šola in da se boš mogla posvetiti učenju. Tud jst se bom mogla. Ampak Resno vsaj en del na mesec🥺🥺🥺
1
Hejjj!
Res ti hvala za vse pohvale pod mojimi objavami in obljubim da se bom potrudila objaviti vsaj en del na teden oz. dva če bo le mogoče.
Še enkrat hvala za vse pohvalen in komentarje, ki jih pušaš pod mojimi objavami.
Sending love
Vedno tvoja Disney<3
Res ti hvala za vse pohvale pod mojimi objavami in obljubim da se bom potrudila objaviti vsaj en del na teden oz. dva če bo le mogoče.
Še enkrat hvala za vse pohvalen in komentarje, ki jih pušaš pod mojimi objavami.
Sending love
Vedno tvoja Disney<3
Moj odgovor:
Sadnest
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pomoč!!! Nemorem se posvetiti sebi
no vglavnem. Jaz se ful hocem ucit pa dobit dobro oceno sam se mi nic ne da in to je proble. mam Adhd sicer to najbrz nic ne vpliva tukej. in jaz pomagam 4 sosolkam pri mat in vse sem vprasala za uro kdaj jih vprasam pravila pa vse te racune pa to da vadimo in jim pomagam. sam od tega je prsla samo ena js pa namest da bi se ucila sem sestavla vprasanja in racjne za vsako. ena recjmo ji AG je prisla in ceni mojo pomoč. N tudi ceni mojo pomoc a ni prisla,ker jma prevec bratov in sester priblizno 7 in so kricali in wifi ni delal dobro pri njej sam nimam tok casa da pride k men pa vse. A mi je napisala da ma pravico pa da nima skos cajta da res te moje racune pa neki. pa D je tud rekla da bo takrat doma na konc je ni blo. No vglavnem in js se trufim za druge namesto zase narest dobr in to je problem. to se poz.a na mojih do zdej ma. 3-4 pa eno 5. pa tud pol se še mami dere name naj neham že drugim pomagat naj se že učim... in ne vem kako naj se bolj posvetim sebi in se organiziram. kadar pa se kaj loti pa oci se govofi: ja se pet minut, se deset minut pocakaj in pol da sele potih ob ene 21:00 al pa 22:00 in pol sm zjutri zaspana pa ne morm sledit v sol ker tud spat nemorem ker se tv slis ful cez mojo stenl. me bff zacne da nc ne poslusam pa ucitlca.in js res ne vrm kako naj se naspim, organiziram...
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.