SmetišnicaNevem kok naj jo uprašam
0
Gorila
upam da mi boste pomagal.
<3
torej stara sem 13 let in sm se zacela razvijat. naprej so se zacele razvijati dlake tam :point_down:. in sem si jih strigla s šksrjicami. Ampak so se mi zdaj začele razvijati še dlake pod pazdujo.
torej kar hočem povedat oziroma vprašat j:
kako naj povem mami, da rabim britvico?
kao naj zacne ta pohovor?
vprašala bi jo po telefonu najverjetnjeje po navadnih sporocilih je to ok??
prosim pomagajte.
hvala
<3
torej stara sem 13 let in sm se zacela razvijat. naprej so se zacele razvijati dlake tam :point_down:. in sem si jih strigla s šksrjicami. Ampak so se mi zdaj začele razvijati še dlake pod pazdujo.
torej kar hočem povedat oziroma vprašat j:
kako naj povem mami, da rabim britvico?
kao naj zacne ta pohovor?
vprašala bi jo po telefonu najverjetnjeje po navadnih sporocilih je to ok??
prosim pomagajte.
hvala
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Stopiš do nje in ji poveš, da bi rada imela britvice, saj so ti začele rasti dlake pod pazduho in te zelo motijo.
Men tega ni blo treba, ker mi je mami že vse kr hitro obrazložila in tudi povedala kaj, kako, zakaj itd.
Men tega ni blo treba, ker mi je mami že vse kr hitro obrazložila in tudi povedala kaj, kako, zakaj itd.
0
Gorila
Hvala 10000krat
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej hoj!
Taki pogovori so lahko kar malo awkward in scary, še posebej, če je prvi taki pogovor o razvijajočem se telesu. Ne pozabi, da je tudi tvoja mami šla skozi zelo podobno izkušnjo, zato res ni treba, da te je sram. Če se veliko pogovarjata na tak način (po sporočilih) in bi ti bilo drugače pretežko, je seveda to čisto okej možnost, drugače pa bi ti predlagala, da začneš ta pogovor enkrat v živo, ko bosta obe imeli čas. Velika verjetnost je namreč, da se bosta pogovorili še o čem drugem, kar je potem v živo lažje izpeljati pa še bolj intimno vzdušje je. Svetujem ti torej, da ji poveš situacijo s poraščenostjo in povprašaš o britju ali drugih načinih odstranjevanja dlačic. Mogoče bo tudi mami malce nerodno, saj tudi starši niso vedno najbolj spretni s takimi temami, gotovo pa bo pogovor slej ko prej dobro in sproščeno stekel.
Verjamem torej, da bo vse čisto kul, ničesar se ti ni treba bati! <3
Taki pogovori so lahko kar malo awkward in scary, še posebej, če je prvi taki pogovor o razvijajočem se telesu. Ne pozabi, da je tudi tvoja mami šla skozi zelo podobno izkušnjo, zato res ni treba, da te je sram. Če se veliko pogovarjata na tak način (po sporočilih) in bi ti bilo drugače pretežko, je seveda to čisto okej možnost, drugače pa bi ti predlagala, da začneš ta pogovor enkrat v živo, ko bosta obe imeli čas. Velika verjetnost je namreč, da se bosta pogovorili še o čem drugem, kar je potem v živo lažje izpeljati pa še bolj intimno vzdušje je. Svetujem ti torej, da ji poveš situacijo s poraščenostjo in povprašaš o britju ali drugih načinih odstranjevanja dlačic. Mogoče bo tudi mami malce nerodno, saj tudi starši niso vedno najbolj spretni s takimi temami, gotovo pa bo pogovor slej ko prej dobro in sproščeno stekel.
Verjamem torej, da bo vse čisto kul, ničesar se ti ni treba bati! <3
0
Moj odgovor:
***
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Stiska
<3
vsakodnevno pretvarjanje, da sem vredu, nasmeh na obrazu kljub veliki stiski. Ko pa sem sama se samopoškodujem, vsak dan. Bolje bi bilo če nebi obstajala. Nič več nima smilsla, nič. vsakodnevni glavoboli. Včasih občutim žalost, tesnobo ali strah, včasih pa sem samo prazna. Konstantne slabe misli. Imam pomoč in podporo ampak nihče ne ve zares kako hudo je. Ne zmorem tega pritiska družbe in pritiska sama sebe. Kako tezko je iti čez vsak dan. Ničesar več se ne veselim, vse je naporno. Pogosto jokam. Nočem jesti ker sem debela ampak moram, nimam izbire. Ne vem kako naprej.
vsakodnevno pretvarjanje, da sem vredu, nasmeh na obrazu kljub veliki stiski. Ko pa sem sama se samopoškodujem, vsak dan. Bolje bi bilo če nebi obstajala. Nič več nima smilsla, nič. vsakodnevni glavoboli. Včasih občutim žalost, tesnobo ali strah, včasih pa sem samo prazna. Konstantne slabe misli. Imam pomoč in podporo ampak nihče ne ve zares kako hudo je. Ne zmorem tega pritiska družbe in pritiska sama sebe. Kako tezko je iti čez vsak dan. Ničesar več se ne veselim, vse je naporno. Pogosto jokam. Nočem jesti ker sem debela ampak moram, nimam izbire. Ne vem kako naprej.
Vprašanje
Kaj bi raje za darilo ob naročnini za Pil?
Beležko, takšno, kot je bila pretekla leta.
(56)
Velik stenski poster s Šnofijem in Pepco, kjer bi bil napisan tudi šolski koledar po dnevih.
(68)
