Ko sem že nameravala oditi domov, se je pojavil. Veter mu je razkuštral prečudovite rjave kodre, ki so krasili njegov prečudovit obraz. Njegove velike rjave oči so se svetile še bolj kakor po navadi. Kapuco si je snel z glave in si popravil svojo razmršeno frizuro. Odpravila sva se po dolgi kamniti poti, ki je bila zanimivejša kakor bi si lahko predstavljala.
Najprej sva se pogovarjala o šoli in o neumnih učiteljih in učiteljicah, ki nas vsak dan mučijo z ocenjevanji in domačimi nalogami. Vendar je tema hitro prešla na jutranji pogovor, ki so ga imeli Matej, Lejla ter Vid. Iz njega sem hotela izvleči vsa mnenja, ki jih ima o Lejli, vendar se mi ni želel odpreti. Kmalu sva prišla do travnika, v katerem sva le stežka našla neumni cvet za biologijo.
Čez gozd je padla tema, vsi metulji, ki so naju prej veselo obletavali so izginili, vsa drevesa, ki so nama prej nudila senco, so se zdaj spremenila v črne brezdušne pošasti. Bala sem se, tudi v Matejevem pogledu sem zaznala strah. Čeprav sem se bala sem se hkrati tudi zavedala, da sem v gozdu z najlepšim fantom na šoli. Občutek je bil imeniten. Kar naenkrat je Matej pospešil korak. Ustrašila sem se zato sem tudi sama začela hoditi hitreje. Ustavila sem se in ga vprašala: »Zakaj tako hitro hodiš?!« Prijel me je za roko in me dobesedno odvlekel za neko deblo. Zaskrbljujoče me je pogledal in mi zašepetal: »Oni so.« Oba sva dobro vedela o kom govoriva. Skrita za drevesom sva se le gledala in čakala, da gredo mimo. Bila sta dva štiridesetletnika, ki sta z Laškim pivom in polno (prozorno) vrečo fug tavala po gozdu. Za njima sta prišla še dva dvajsetletnika, ki sta izgledala grozno. Iz njunih ust se je kadil dim, za sabo pa sta metala cigarete po prej čistih gozdnih tleh. Kakor dva zombija, ki komaj še hodita. Pod živo rdečimi očmi sta imela ogromne podočnjake, zobe sta imela zvite in črne. Strašljiva sta bila. Tako zelo sem se bala, da sem nenadoma dobila kurjo polt in vsa sem se tresla. Nisva se zavedala, da če naju najdejo, da lahko v skrajni sili tudi umreva. Kar naenkrat je žep na mojih kavbojkah začel vibrirati, kmalu sem zaslišala zvenenje mojega telefona. Bila je mama, zagotovo jo je skrbelo, vendar je mene v tem trenutku bolj. Če bi naju junkiji slišali bi imela velik problem.