Hitro hitim mimo ulic, zunaj se začne temniti, temni oblaki so se prikazali na nebu.
Kmalu začne škropiti, dež prši in mi orosi lase. Ah nova frizura, pa me že dobi dež si mislim. Grem mimo gimnazije in takrat se spomnim, da bom Andreja našla, tukaj saj ima trening. Pulover si podviham, da se uzrem na uro. Imel je trening, njegovi soigralci že prihajajo iz telovadnice, vsi hitijo, da ne bi bili mokri. Jaz pa čakam na dežju, čakam na njega. In naposled le opazim znano postavo, prepoznam njegov način hoje.
Ko hodi dela dolge korake, ob tem pa čudno premika roke, a to mi je všeč. Še v množici ljudi bi ga prepoznala. Stopi skozi vrata in prva stvar, ki jo naredi je to, da se uzre v nebo.
Hodi s svojim novim prijateljem, hodi poleg novih ljudi. Pogovarjajo se, medtem se njegove oči srečajo z mojimi, a on hitro obrne pogled, ter se spet spusti v pogovor, ki ga imajo s prijatelji. Ni bilo ne nasmeha, ne njegovega premikanja obrvi, nič ni bilo le delček sekunde, kjer sta se najina pogleda srečala.
Drugačen je, ni več enak in vse skupaj me žre odznotraj. Jaz sem kriva, da je odšel, jaz sem kriva, da je naše prijateljstvo razpadlo.
Še vedno stojim na dežju, v preveliki majici, ki je že čisto mokra, čakam ga, če bo prišel. Z roko na ročaju kovčka in nahrbtniku na ramah, ga čakam. Čakam ga, pod ulično svetilko, ki se bo kmalu prižgala. Hočem le popraviti vse, ob drugem pa potrebujem tudi prenočišče.
S ledenimi koraki, preprosto stopi mimo mene, včasih si želim, da bi ga lahko tako preprosto ignorirala, kot on ignorira mene. Mimo mene hodijo fantje, njegovi prijatelji njegovi soigralci in on. Vsi so visoki in nenadoma se počutim majhno. Nekaj fantov stopi do avtobusne postaje, Andrej pa stopa naprej proti njegovemu stanovanju. Na ušesa si nadane slušalke, to je naredil namerno, samo zato, da bi mi brez besed povedal, naj ga pustim na miru.
Čeprav moj dih za trenutek obstane, vseeno grem za njim.
»Ej!« rečem, a ne sliši ali pa noče slišati mene. Če zdaj pomislim, že sama sebi grem na živce, kaj še le ljudem okrog mene.
»Andrej!« spet ponovim, moj korak je hitrejši, če gre zdaj v tisto ulico izgubim priložnost. Ker čez dve ulici je doma. Čez dve ulici je njegovo stanovanje. In preprosto si ne bom upala stopiti tja, preveč bo spominov. Če pride domov, se bo stuširal, potem bo šel na telefon, ali pa bo jedel instant rezance. Nehaj Izabela, nehaj razmišljat o tem. Uspelo ti bo, ujela ga boš in potem se boš pogovorila z njim in se opravičila.

Zdaj sem takoj za njim, le še en korak in bom ob njem, a on se nenadoma obrne. In zaletim se v njega, moja glava močno trešči ob njegov prsni koš, a se hitro odmaknem. On pa refleksno stegne roke, da ne bi padla nazaj.
»Fak, sorry…« zamrmram, a on ne odreagira, njegov pogled je zapičen v mojo novo frizuro.
»K-kaj si naredila z lasmi?« resno to temo boš začel? Po vseh teh tednih mi boš začel pridigati o tem, kakšno frizuro imam. Že odprem usta, a jih v trenutku zaprem, ugriznem se v jezik, ne bom spet izrekla besed, ki jih bom kasneje obžalovala.
»Ja, malo spremembe pač…«
»Aha,«
Potem tišina, ne vem kako začeti, še vedno dežuje. Stojiva na dežju kakšno minuto, potem pa Andrej le spregovori: »Jaz bom šel domov,« s hrbtom se že obrne stran od mene, a nekaj v meni kriči naj ga ne pustim domov.
»Ne, počakaj,« zberem pogum in besede se mi, kar same sestavijo v opravičilo.
»Meni… žal mi je. Oprosti za vse, kar sem rekla, nisem mislila resno. Bila sem samo jezna in ja potem se je pač zgodilo, kar se je…«
Čakam na njegovo reakcijo, on le pokima. »Okej, ne zamerim ti.«
Moja kri začne spet vreti ob njegovih besedah, a stisnem jezik za zobe. Tudi jaz pokimam, potem se spet samo gledava in nekaj v njegovem pogledu se spremeni, preveč je jezen.

~~~
konec lol upam, da ste uživali <3