*b*A*b**roza*s*roza**b*t*b**roza*r*roza**b*a*b*

Iskra se je skregala z Roux. In Pandoro. In Auroro. Stoodstotno. Že dva tedna se zapira v svojo sobo, ne govori z mano, zadnjič je ob dveh zjutraj blodila po hiši. Njene prijateljice nikoli več ne pridejo na obisk. Zagotovo so se skregale. Le da ne vem, zakaj. In tako ne vem, kako pomagati.

Stopim k oknu. In tam vidim tri različne osebe. Ena je zagotovo Roux. Vem po ravni, suhi in visoki postavi in kratkih črnih laseh. Objema Pandoro... najbrž je Pandora. Mislim, samo ona je tako majhna, manjša je od mene. In od strani ju opazuje blondinka.
Aurora.

Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. In nočem, da se ta rek uresniči. Zato vstanem, oblečem pulover, vzamem dežnik in se poženem v park.

*roza*Aurora*roza*

Ne morem se zadržati.
"In kaj za vraga vidve delata tukaj?"
Roux in Pandora se obrneta. Roux stopi k meni.
"Aurora."
"Roux. Kaj počneta tu? Sta se prišli pobotat? Kaj je z vama narobe? Jezna sem na vas. Ne mislim se opravičiti."
Ne vem, kaj mi je. Tako si jih želim nazaj. A vse, kar zmorem reči, je to. Ni šans, da zdaj to popravim. Kaj je z mano narobe!?
Pandora me žalostno opazuje. Roux je vsa bleda, videti je razdražena, že malo jezna. Globoko vdihne...
"Aurora? Pandora? Roux?"
Tukaj stoji Iskra. Ne. Astra je. Njena mlajša sestrica. Tako sta si podobni.
"Živjo," izdavim. Pogleda me, nato pa še Roux in Pandoro. Potem ji pogled zdrsne še na fanta srednje temne polti in črnih las, spletenih v kitke, ki se je pravkar približal Roux in jo prijel za ramo.
"Ti si najbrž Feliks," prijazno reče. "Hej."
"Ojla," odzdravi Feliks in se ji nasmehne. "Ti lahko kako pomagamo?" Astra globoko vdihne.
"Za mojo sestro gre. Iskro. Že okoli dva tedna noče govoriti z nikomer in zaklepa se v svojo sobo. Mi lahko kdo pove, kaj se dogaja!?" Ko nihče ne odgovori, z bliskajočimi očmi zahteva: "Njena sestra sem in imam pravico vedeti!"
Vidim, da Feliksu kotički ustnic šinejo kvišku in Roux začne pripovedovati. O meni, kako sem se začela družiti z Vesno, kako mi je Iskra zamerila, kako je prišlo do tega, da smo se vse skregale.
Astra posluša. In ko konča, se obrne k meni.
"Ti greš z mano," reče. "Opravičit se greš Iskri. In ona se bo opravičila tebi. Ne, veš kaj, kar vse boste prišle in se boste opravičile druga drugi."
"Jaz se nikomur ne bom opravičevala," siknem. Kaj je narobe z mano? Samo ker sem trmasta in ker hočem ohraniti nek ponos.
"Seveda se boš. Ker vem, da ti je žal, da ste se skregale."
"Ni mi."
"In zakaj potem jokaš?"
Utihnem. "Ne jokam," rečem tiho, a vem, da je to le izgovor. Seveda ne jočem več, sem pa jokala. In najbrž se mi pozna.

*zelena*Iskra*zelena*

Nekdo potrka na vrata moje sobe.
Ne odzovem se.
"Iskra!"
Če se ne oglasim, bo Astra mislila, da spim.
"Iskra, odpri. Vem, da si notri, in vem, da si budna. Takoj odpri. Nekaj imam zate. In tega ti ne morem dati, če ne odpreš."
Zastrižem z ušesi. A se še zmeraj ne oglasim.
"Iskra, odpri."
"Če rečeš prosim," popustim.
"Iskra, lepo prosim, odpri."
Stopim k vratom in jih odprem. In jih skoraj takoj poskusim spet zapreti in zakleniti. A jih nekdo blokira.
Roux Beltram.

Punce se zrinejo v mojo sobo. Tu je tudi Feliks s poletne šole, a ne gre noter. "Zmenite se same," reče, stopi nazaj in se nasloni na ograjo stopnic. Tam ostane tudi Astra in zapre vrata moje sobe.
In zdaj smo noter štiri. Samo štiri. A nas je preveč. Tak je občutek. Preveč prostora med nami. Kot bi bil med nami prepad.

Opazujem Auroro. Videti je živčna. Nato mojo pozornost pritegne Roux, ki prva spregovori.
"Iskra, žal mi je za vse, kar sem ti rekla. Resnično mi je žal. Oprosti. Prišla sem, da ti to povem, pa druge tudi."
Očala potisne više na nos in pogleda Pandoro, ki globoko vdihne.
"Vsem je žal. Vse smo že dva tedna čisto sesute. Po mojem je čas, da se zmenimo, kako in kaj. Ja?"
Zdaj Aurora dvigne pogled in ga ustavi na meni. Zreva si v oči. In prvič po dolgem času se mi zdi, da ne odtujeno, ne sovražno, ampak... z obžalovanjem. In nekakšnim čudnim leskom.
Joka.
Naredim nekaj korakov naprej in jo objamem. Naslonim ji brado na ramo in jo božam po laseh.
"Oprosti," mi šepne v uho.
"V redu je," rečem. "Punci?"
Pandora in Roux se nasmehneta in stopita k nama. In spet prepletemo roke na način, ki ostaja enak že več kot sedem let.

*modra*Pandora*modra*

Če je bil prej med nami prepad... imam zdaj občutek, kot da se štirje deli znova pomikajo skupaj. In ko se z objemom združimo v eno, prepada ni več.

*roza*Aurora*roza*

Ločimo se in obrišem solze. Iskra je videti, kot da razmišlja. Roux medtem odpre vrata in spusti Astro in Feliksa v sobo. In ko se znova obrne, se skoraj prevrne nazaj, ostali v sobi pa skoraj umremo od smeha.
"ISKRA!!" zarjove Roux in zgrabi vzglavnik, ki ji je pravkar priletel v glavo. Od krohotanja me boli trebuh in Iskra me pogleda.
"Ti se pa ne smej!" zavpije in me napade z blazino. V naslednjih nekaj sekundah nas je vseh šest v divjem, glasnem klobčiču, mlatimo se z blazinami in se deremo kot neandertalci.
Že čez nekaj sekund na vratih stoji gospa Elara, Iskrina in Astrina mami z rokami v bokih. A se smeji.
Tudi me se smejimo.