nov del, uživajte počitnice dokler trajajo...
~~~~
»Fak, fak, fak,« šepetam sam pri sebi.
»Ne zdaj, ne zdaj Lea,« začnem pobirati večje koške stekla iz tal.
Zaslišim njene korake, kako njene petke odmevajo po hodniku. Potem trkanje.
Prvič.
Drugič in nato še tretjič potrka.
Odpravim se do vrat, slišim njen smeh, ki sem ga včasih oboževal, zdaj me pa ta le še duši.
Odprem vrata.
»Presenečenje,« vzklikne Lea in se mi vrže v objem. V mene butne njen parfum, von po vanilji in nečem cvetličnem. Ne odzovem se na njen objem, ona se odmakne in njen nasmešek zbledi.
Ona se kar sama povabi naprej, stopi v stanovanje in sezuje svoje petke ter jih položi poleg mojih čevljev.
Z njenimi tihimi koraki se sprehodi ven iz predsobe. Njena hoja me preveč spominja na Izabelo, njeni lasje so takšni kot so bili včasih Izabelini. Ne, ne, ne to je le naključje ne razmišljaj o *i*njej*i*
Lein pogled uide na razbite slike, ona se le nasmehne.
»Ah, preurejaš? Si se končno znebil teh zgub?«
Lea se skloni in v roke vzame Izabelino sliko, tisto, ki je visela na steni včasih poleg njene. Opazujem njene gibe.
»Zgub?« zmedeno ponovim za njo.
Ona prikima. »Ja, ljubi,« roko stegne proti mojem licu, a se zdrznem in se umaknem.
»Niso zgube,« rečem z preveč jeznim glasom. Lea se nasmehne, kot, da ve, da me s tem spravlja ob živce. Ne bo nehala, spet me bo provocirala in nadzorovala.
Ampak tokrat se Lea zresni. »Andrej, oprosti, mislila sem samo… ni važno.« Premolkne in opazuje moje oči čez čas pa doda »kaj se je zgodilo?«
Takšne je nisem vajen, nikoli se ne pogovarjava o čustvih, vedno hodiva le skupaj na zabave. Ona je najbolj popularna punca na šoli, kar preprosto pomeni, da moreva biti najbolj popoln par na šoli.
Lea gleda sliko Izabele. »A me varaš?« besede hitro priletijo iz njenih ust.
»Videla sem to punco, Izabela, ne? Prej je odhajala od tebe,«
»Ne, ne, ne, Lea. Ne. Nikoli te ne bi, prisežem,« v Leinih očeh so se nabrale solze, zakaj se ona joče? Jaz bi se moral, vedno je le ona uboga.
To sem povedal preveč iskreno, pa je res? Včasih je bilo, zdaj več nisem prepričan v to, kar še sploh čutim do nje.
"Z Izabelo sva se skregala," premolknem in opazujem Leine oči v katerih se nabira ljubosumje.
Zaslišim trkanje. Mogoče je Izabela, ob tej misli se mi nariše nasmeh na obraz.
Grem do vrat, Lea pa mi sledi. Moji copati drsijo po parketu, in dajejo takšen zvok, kot, da bi nekdo po tleh hrskal z brusim papirjem.
Odprem vrata. Luka. Brez nasmeha, brez prijaznega pogleda, on se le sprehodi naprej v predprostor.
»Andrej, kreten si,« tega nisem pričakoval.
»K-kaj si rekel?« ga vprašam, on se postavi čisto blizu mene, čutim njegovo sapo na mojem obrazu.
»Ne delaj se neumnega,« Luka v tistem izgubi živce. »KAKO SI JI LAHKO NAREDIL, KAJ TAKEGA?« tokrat vem, o kom govori. Izabela.
»Komu?« slišim Lein glas za sabo. Tisti njen ljubosumni ton, ne prenesem ga več. Ona je kriva.
»Nikoli še je nisem videl takšne, in vsega si kriv ti,« njegove besede, se mi postavijo v preveč resničen prizor. Izabela, z njenimi zajokanimi lešnikovo rjavimi očmi, rdečim obrazom od joka.
Lea stopi ob mene, kot, da bi me hotela braniti. Z roko oplazi mojo. Na Lukov obraz pa se nariše grenki smeh.
»Kaj si mu rekel?«
»Da je tvoj fant, uničil svojo najboljšo prijateljico.«
»Kaj to pomeni?« se Lea obrne k meni, od vedno je ljubosumna na Izabelo.
Molčim.
»Andrej, povej ji,« Lukov glas je trd, brez sočutja, brez prijateljstva.
»Povej ji, kako si jo pustil samo, razbil vse slike. Kako si bil zvečer prijazen do nje, zjutraj pa si se je hotel znebiti. Nisem neumen, vem, kaj se je zgodilo. Prišla je do mene, bila je zajokana, komaj je dihala, ni govorila. Potem je rekla, da te sovraži,« Luka opazuje moj obraz. »No, Andrej povej svoji punci, kaj si storil!«
»Andrej, kaj se dogaja?« Lein glas se zapiči v mojo kožo, in mi prižene mravljince.
»Nič,« rečem brez premisleka, ta *i*nič*i* izrečem preveč samoobrambno.
Luka se nasmehne, sarkastični smeh. »Nič? Izabela je zate nič?« stopi korak bližje, ob njegovem telesu pa opazim njegovo napeto pest.
Luka se vame zaleti v ramo, neopazna sovražna gesta, ki je Lea ne opazi.
»A ji boš povedal Andrej? Zlaži se svoji punci, reči, da jaz lažem, da ti Izabela pomeni nič,« Lukov glas postaja vse bolj jezen, v njegovih očeh pa se nabira bes. »Laži! Povej ji, da ti Izabela pomeni nič,« Lukove oči se sprehodijo do Lee.
»Reči, da ti je Izi pomenila nič, medtem, ko si jo gledat tako, kot Lee nikoli nisi.«
Stisnem roke v pest, v meni vre jeza. Vroča kri se mi pretaka po žilah.
Stopim korak bližje Luku, še sam sebi se zdim preveč pogumen. In takrat udarim, z vso močjo. Luka stisne pest in tokrat jaz začutim bolečino, ki mi utripa v licu. Lea kriči, proba naju ločiti a ji ne uspe.

Včasih sva si bila, kot brata zdaj se pretepava, kot največja sovražnika. Luka me porine v omaro. »Nikoli več se ji ne približaj! Pusti Izabelo na miru, razumeš?!« Pred očmi se mi megli, vstanem se, da bi še Luku zadal en udarec, a on zgrabi mojo roko.
Kot, da bi prebral mojo potezo, drži mojo roko potem pa jo agresivno odrine. Luka si poravna majico, z rokavom majice obriše kri, ki mu teče iz nosa in brez besed z treskom vrat zapusti stanovanje.
»Morem jo najti,« zamomljam.
»Resno?! Vedno le Izabela!« Super še en prepir.
»Lea,« poskusim z nežnim glasom.
»Če greš za njo, pomeni, da izgubiš mene,« odločno oznani.