Zunaj dežuje, samo dežja si želim. Koga briga za neopravičene ure, samo morem od tu, stran od šole.
Odprem šolska vrata in stečem ven, v mene butne hladen zrak, veter pa k meni prinese par dežnih kapljic. Parkirišče za šolo je prazno, le
par avtov in Izabela. Čakaj, Izi? Končno. Stran od nje koraka Luka, zgleda žalosten, kaj se dogaja? Srce mi začne biti hitreje. Stečem proti njej. Tam stoji čisto na miru, brez jakne, brez
dežnika.
Ko sem že blizu nje zavpije. »Pusti me!« iz njene lešnikove oči pa so utrujene, rdeče in v njih se nabirajo solze.
Vseeno stečem do nje, ona pa se odpravi, obrne pogled stran od mene in začne korakati, a jaz jo zgrabim za roko.
»Hej, počakaj,« potegnem jo bližje k sebi, v objem. Na začetku se še obotavlja, čez čas pa za jokati.
»Šššš, Izi,« moja roka drsi po njenem hrbtu.
»Pa saj si čisto mrzla in na dežju sva, prehladila se boš,«
slečem svojo jakno in ji jo nadenem okrog ramen, »izvoli, da ne zmrzneš.«
»In preden me začneš spet obsojati, me poslušaj,« rečem ter se zazrem v njene oči.
»Ampak, Andrej-« preden bi lahko karkoli nadaljevala jo prekinem, »prosim, samo poslušaj me.«
Počasi prikima.
»Greva nekam, kjer ne boš zmrznila. Pridi,« pomignem ji z glavo naj mi sledi, odpraviva se proti mojemu stanovanju.
»Andrej, n-nočem tja,« pogledam jo in ona gleda mene s prestrašenim pogledom, njena hoja pa je takšna, kot takrat ko jo je strah.
Ustavim se sredi parkirišča, ne vem, kaj naj rečem. Česa se boji? Le skrbi me za njo.
»Izi, kaj se dogaja?«
Iz njenih oči začnejo liti solze, stopim korak bližje in s tem izničim razdaljo med nama in jo objamem.
Začne hipati v mojo ramo.
»Izabela, česa se bojiš?« moje besede so počasne, nočem je prestrašiti, le hočem, da mi zaupa.
Komaj slišno zašepeta ime, ki me preseneti. Ni res, ne more
biti.
»Lea,« pogleda me, v njenih očeh se lesketajo solze in iskri
strah.
Moja Lea, prijazna, lepa, nedolžna… Nemogoče.
»Hej, ne joči,« pogledam jo v oči, »kaj ti je naredila?«
Izi začne spet jokati, kot dež, zunanji dež se umiri, a njene solze se ne ustavijo.
»O-ona je…« premolkne, »rekla je, da nikomur ne smem
povedati.«
»Izabela prosim samo povej mi,« jo rotim, res me je začelo skrbeti za njo. Moj glas se lomi med prošnjo in obupom.
Ona začne premikati ustnice, a besede na pridejo na plano.
Le jok, ne morem je več gledati kako trpi, kako joče.
Zunaj začne močneje deževati, midva stojiva sredi parkirišča in potem grom.
»Izi, greva na toplo, pridi,« jo prosim, ne vem, kako naj jo prepričam, »prosim.«
Ona pa odkima z glavo, tokrat ne zdržim več, trudim se, hočem biti prijazen, a ne zmorem, jeza je spet nekje v meni in jezen sem, ker
ne vem kaj se dogaja.
»Izi, prosim!« tokrat je moj glas bolj grob, glasnejši.
Začne korakati stran, njena hoja je ista, kot takrat ko jo je strah. Pa saj se vendar ne boji mene? Stečem za njo, mrzel veter mi piha v
obraz, ona pa izgine, v ulico, kjer se pomeša z ljudmi. Izgubil sem jo.
~~
ne vem al je krajši al daljši del, ker objavljam prek telefona in sm zaj rabla 15min da sm objavla
Odprem šolska vrata in stečem ven, v mene butne hladen zrak, veter pa k meni prinese par dežnih kapljic. Parkirišče za šolo je prazno, le
par avtov in Izabela. Čakaj, Izi? Končno. Stran od nje koraka Luka, zgleda žalosten, kaj se dogaja? Srce mi začne biti hitreje. Stečem proti njej. Tam stoji čisto na miru, brez jakne, brez
dežnika.
Ko sem že blizu nje zavpije. »Pusti me!« iz njene lešnikove oči pa so utrujene, rdeče in v njih se nabirajo solze.
Vseeno stečem do nje, ona pa se odpravi, obrne pogled stran od mene in začne korakati, a jaz jo zgrabim za roko.
»Hej, počakaj,« potegnem jo bližje k sebi, v objem. Na začetku se še obotavlja, čez čas pa za jokati.
»Šššš, Izi,« moja roka drsi po njenem hrbtu.
»Pa saj si čisto mrzla in na dežju sva, prehladila se boš,«
slečem svojo jakno in ji jo nadenem okrog ramen, »izvoli, da ne zmrzneš.«
»In preden me začneš spet obsojati, me poslušaj,« rečem ter se zazrem v njene oči.
»Ampak, Andrej-« preden bi lahko karkoli nadaljevala jo prekinem, »prosim, samo poslušaj me.«
Počasi prikima.
»Greva nekam, kjer ne boš zmrznila. Pridi,« pomignem ji z glavo naj mi sledi, odpraviva se proti mojemu stanovanju.
»Andrej, n-nočem tja,« pogledam jo in ona gleda mene s prestrašenim pogledom, njena hoja pa je takšna, kot takrat ko jo je strah.
Ustavim se sredi parkirišča, ne vem, kaj naj rečem. Česa se boji? Le skrbi me za njo.
»Izi, kaj se dogaja?«
Iz njenih oči začnejo liti solze, stopim korak bližje in s tem izničim razdaljo med nama in jo objamem.
Začne hipati v mojo ramo.
»Izabela, česa se bojiš?« moje besede so počasne, nočem je prestrašiti, le hočem, da mi zaupa.
Komaj slišno zašepeta ime, ki me preseneti. Ni res, ne more
biti.
»Lea,« pogleda me, v njenih očeh se lesketajo solze in iskri
strah.
Moja Lea, prijazna, lepa, nedolžna… Nemogoče.
»Hej, ne joči,« pogledam jo v oči, »kaj ti je naredila?«
Izi začne spet jokati, kot dež, zunanji dež se umiri, a njene solze se ne ustavijo.
»O-ona je…« premolkne, »rekla je, da nikomur ne smem
povedati.«
»Izabela prosim samo povej mi,« jo rotim, res me je začelo skrbeti za njo. Moj glas se lomi med prošnjo in obupom.
Ona začne premikati ustnice, a besede na pridejo na plano.
Le jok, ne morem je več gledati kako trpi, kako joče.
Zunaj začne močneje deževati, midva stojiva sredi parkirišča in potem grom.
»Izi, greva na toplo, pridi,« jo prosim, ne vem, kako naj jo prepričam, »prosim.«
Ona pa odkima z glavo, tokrat ne zdržim več, trudim se, hočem biti prijazen, a ne zmorem, jeza je spet nekje v meni in jezen sem, ker
ne vem kaj se dogaja.
»Izi, prosim!« tokrat je moj glas bolj grob, glasnejši.
Začne korakati stran, njena hoja je ista, kot takrat ko jo je strah. Pa saj se vendar ne boji mene? Stečem za njo, mrzel veter mi piha v
obraz, ona pa izgine, v ulico, kjer se pomeša z ljudmi. Izgubil sem jo.
~~
ne vem al je krajši al daljši del, ker objavljam prek telefona in sm zaj rabla 15min da sm objavla
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omgggggg kak napeto<3 lovam<3:heart_eyes::kissing_heart:
0
Moj odgovor:
Hana123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
😢
Hej!
Js sm stara 16 in mam enga crusha. 2 dni sem ga dodala in snepala sva si ves cas. In vceraj med solo sva si skos snepala in potem zvečer je samo odpru moj snep jn zej me ma na opened.
Vem, da ga ne morem prisiliti v to da sem mu vsec, kar mi je zelo tezko sprejeti, ampak saj ima pravico da mu je vsec katera druga.
Ampak res ne razumem, zakaj me ima na opened. Ce sma si snepala ves cas. Res sem zalostna in gre mi na jok:cry:
Js sm stara 16 in mam enga crusha. 2 dni sem ga dodala in snepala sva si ves cas. In vceraj med solo sva si skos snepala in potem zvečer je samo odpru moj snep jn zej me ma na opened.
Vem, da ga ne morem prisiliti v to da sem mu vsec, kar mi je zelo tezko sprejeti, ampak saj ima pravico da mu je vsec katera druga.
Ampak res ne razumem, zakaj me ima na opened. Ce sma si snepala ves cas. Res sem zalostna in gre mi na jok:cry:






Zgodba o prijateljstvu