Prijateljstvo je bilo zame eno tistih stvari, za katero bi lahko rekla, da je moja šibka točka. Ne mislim šibka točka na način, da bi ves čas menjala prijateljice in nikoli ne bi našala prave, ampak jaz prijateljice enostavno nikoli nisem iskala in ni mi hudo, ker nimam svoje najboljše prijateljice. Najboljš priajteljice sploh nikoli nisem imela. No, morda sem jo kdaj imela, ampak to je bilo že zelo dolgo časa nazaj, ko sem bila še mlajša. Ampak, ko si majhen, nimaš pojma o teh stvareh in misliš, da je tvoj prijatelj vsak, ki ti pride naproti, tako da mislim, da je bilo tudi to moje prijateljstvo takrat utvara, kajne?
Ko se bila mlajša, mi je bilo to še zelo pomembno. V nižjih razredih smo se dekleta ves čas prepirala, kdo bo s kom BFF, si delale zapestnice prijateljstva in druga drugi z mezinčkom obljubljale, da nikomur ne bomo izdale skrivnosti. Mislila sem, da je smisel življenja, da dobiš najboljšo prijateljico za vse življenje, s katero se nato dobivaš še v starih letih, ko se ob čaju pogovarjaš le še o vnukih in težavah s križem. Želela sem si le to, kar so si želeli tudi drugi, želela sem najti »svojo sorodno dušo«. Problem pa je bil, da na nobeni šoli nisem ostala prav dolgo, ker smo se s starši velikokrat selili, do šestega razreda kar trikrat. Kamorkoli se prišla, sem se ravno ustalila in že smo morali iti. Na začetku sem se še trudila, da bi dobila najboljšo prijateljico, a z leti se ugotovila, da tega v resnici sploh ne potrebujem. Seveda sem se trudila z vsemi dobro razumeti, ampak nisem pa več imela potrebe po nekem globokem prijateljstvu. Od šestega razreda naprej, ko sem spet prišla na novo šolo, tudi druge punce niso več rinile vame, to pa ne pomeni, da sem bila samotarka ali izrinjena. Vedno sem se pogovarjala in družila z drugimi dekleti iz razreda, ampak na nobeno nisem bila nikoli tako navezana kot si na najboljšo prijateljico. Nekaterim bi se to zdelo grozno, meni pa sploh ni bilo hudo. Res je, da nikoli nisem doživela rojstnodnevnih zabav s prijateljicami, pogovorov do treh zjutraj in histeričnih objemov, ko prijateljice po dolgem času stečejo druga k drugi. Ampak to je imelo tudi svoje prednosti. Nikoli se mi ni bilo treba z nikomer prepirati o nepomebnih rečeh, nikoli nisem doživela ljubosumja in nikoli se nisem na nikogar tako čustveno navezala, da ga ne bi mogla izpustiti iz rok. Ko sem začela bolje razumeti stvari, sem spoznala, da je v bistvu bolje biti brez najboljšega prijatelja, ker ti je prihranjeno velik slabih stvari. Veliko enostavneje se mi je zdelo biti sam, pa tudi zdelo se mi je bolj varo zame, ker imaš s prijateljem preprosto preveč problemov. In res se mi ni zdelo logično, kako bi mi bilo lahko v veselje nekaj, kar bi mi povzročajo toliko neprijetnosti in skrbi. Bila sem svet zase in to mi je bilo v redu.
Tako sem razmišljala tudi takrat, ko sem izstopila iz avtomobila, v slovo objela starše in se s kovčkom v roki napotila proti skupinici deklet in mentorjev, ki so že čakali na dvorišču. In tudi dva meseca prej, ko mi je učiteljica slovenščine povedala, da me je prijavila na literarni tabor, sem vedela, da bom na ta tabor šla z namenom, da se naučim česa novega, ne pa, da bom pridobila ogromno novih prijateljic, na koncu pa bi mi bilo hudo, ker jih od tega tedna ne bi nikoli več videla. Ko sem se jim približala, je do mene pristopila ena od mentoric.
»Živjo! Kako ti je ime?«
»Jaz sem Luna.«
»Me veseli, Luna. Jaz sem Špela in sem mentorica tukaj,« se mi je prijazno predstavila in na listu, ki ga je držala v roki k mojemu imenu narisala kljukico. Izgledala je kot zelo prijtna oseba.
Imela je svetlo rjave ravne lase in prijazen obraz z modrimi očmi.
»Že poznaš koga tu, ali si prišla sama?« Me je vprašala Špela.
»Ne, nikogar ne poznam,« sem ji odgoorila.
Hotela sem dodati še »na srečo«, a sem si v zadnjem trenutku premislila. Zelo se mi je, da bi s tem naredila slab prvi vtis.
»No, jih boš pa zdaj spoznala. Zgoovo boš obila veliko novih prijateljev. Zao pa obstajajo tabori, kajne?«
Nasmehnila sem se in bežno pokimala, Špela pa se je nato posvetila še ostalim dekletom, ki so ravno prišle. Ko mi je to govorila, je zvenelo tako bodrilno. Ali sem res izgledala tako prestrašeno in osamljeno? Seveda, bila sem malo živčna, ampak ne zato, ker bi me skrbelo, ali bom dobila prijateljice, tmveč bolj zato, ali bom imela v celem tednu sploh koga, s komer bi se lahko normalno pogovarjala.
In ravno zato sem se počutila dokaj v redu. Nisem se obremenjevala s sklepanjem prijateljstva in to lahko pripišem še en plus k življenju brez BFF-ja. Kar pa se tiče osamljenosti, sem v tistem trenutku, verjetno res izgledala rahlo osamljeno, ker je bilo okoli mene polno deklet, nekatere med njimi pa so se izgleda že poznale ali pa so se spoznale takrat, saj so se živahno pogovarjale. Najprej me je zaskrbelo, da sem bila tam edina, ki nikogar ne pozna. Ko pa sem bolje pogledala na okoli, sem opazila, da je večina punc stala samih in plašno pogledovala k drugim. Vsa ta dekleta so mi bila tuja in ob pogledu nanje me je močno zmrazilo (čeprav je bilo res vroče). Zdelo se mi je nemogoče, da bi lahko v petih dneh spoznala vse in se navadila na te neznane obraze. Bilo je podobno kot takrat, ko sem prišla v novo šolo. Vsi so verjetno pričakovali, da si bom že prvič zapomnila njihovo ime, ampak kaj takega je bilo nesmiselno pričakovti, saj sem morala jaz spoznati celo šolo neznancev, ki so si bili v mojih očeh zelo podoni, oni pa so si morali zapomniti le mene.
»Malo posluha, prosim. Vse, ki ste že potrdile svoj prihod, pridite z mano odložit prtlago,« nas je nagovorila kratkolas mentorica in nam pomignila naj ji sledimo.