3. del
Prijela sem ročaj svojega velikega kovčka in se z gručo deklet odpravila proti vhodnim vratom, skozi katera smo prišle v veliko sprejemnico. Tam smo odložile prtljago, se preobule v copate, nato pa nas je mentorica pospremila do prostorne in svetle jedilnice. Skozi vrsto oken so zlato – rumeni sončni žarki obsijali okrogle mize, ki so bile enakomerno razporejene po prostoru. Za vsako od šestih miz je bilo osem stolov.
» Lahko se kar usedete za mize. Če katera potrebuje stranišče, je skozi tista vrata na desno.«
Nekatera dekleta so se nato odpravila do stranišča, druge pa so sedle za okrogle mize. Počakala sem, da se je večina deklet posedla na stole, da bi lahko nato ocenila za katero mizo se je najbolj varno usesti. Dve mizi sta bili takoj zasedeni in dekleta, ki so sedela tam, so se ravno predstavljale druga drugi. Dve mizi starn je sama sedela neka deklica, ki je bila kakšno leto mlajša od mene in izgledala je zelo sramežljiva. Razmišljala sem, da bi se usedla k njej, toda sem si nato premislila, saj bi bilo zagotovo zelo neprijetno sedeti za mizo stran od vseh ostalih z nekom, ki nič ne govori in le skrivaj pogleduje po prostoru.
Mize so se začele polniti, saj so v jedilnico pripeljali še ostala dekleta, zato sem hitro prisedla za mizo, približno na sredini jedilnice, za katero so že sedela štiri dekleta. Nobena od njih ni spregovorila, zato sem bila tudi jaz tiho in se pretvarjala, da si čisto sproščeno in z zanimanjem ogledujem prostor, v katerem je bilo zdaj verjetno malo več kot štirideset deklet. Ko so še zadnje udeleženke našle prosto mesto zase, je na konec jedilnice pred vse mize stopila mentorica s svetlimi lasmi, spletenimi v kito in nas pozdravila s širokim nasmehom na licih: »Drage udeleženke! Dobrodošle na Poletnem literarnem taboru. Mentorji in mentorice smo zelo veseli, da tudi letos lahko vidimo toliko mladih literarnih navdušencev in upamo, da boste ta teden uživali na polno.«
Sledil je glasen aplavz in nekaj navdušenih vzklikov, nato pa je svetlolasa mentorica nadaljevala.
»Moje ime je Katarina in sem voditeljica poletnega literarnega tabora. Poleg mene bodo z vami ta teden še ostali mentorji in nekatere med njimi ste spoznale že, ko ste prispele. Mentorji bodo vodili skupine, v katere vas bomo razdelili glede na starost. Vsak dan so na urniku dopoldne štiri, popoldne pa še dve uri dela v skupinah, kjer boste spoznale osnove pisanja, mentorji pa vam bodo predlagali, kako svoje pisanje še izboljšati. V času, ko na urniku ni dela v skupinah, bodo na vrsti različne aktivnosti, od športa do ustvarjalnih delavnic.«
Katarina je nato še nekaj časa govorila o programu, uporabi telefonov in podobnih stvareh, nato pa je utihnila in mikrofon predala Špeli – tisti, ki me je ogovorila že na začetku.
»Tako, zdaj pa je čas, da vam razkrijemo razporede po sobah, na kar zagotovo vse že nestrpno čakate.«
Po jedilnici se je razširil nemir in dekleta so se vznemirjeno začela obračati drugak drugi in se hihitaje spraševale, kdo le bo z njimi v sobi. Zame pa je bila to zadnja stvar, ki bi me skrbela. Seveda mi ni bilo popolnoma vseeno, ampak tudi če bi bila v sobi z nekom, ki mi ne bi bil všeč, ne bi iz tega delala nepotrebne drame. Tako ali tako bi v sobi z njim le spala, to pa tudi ne more biti tako hudo, kajne?
Hihitanje deklet se je nato sprevrglo v glasen pogovor, v katerega so se morali vmešati mentorji, da je Špela lahko nadaljevala.
» Ko zaslišite svoje ime, pridite sem spredaj. Z mentorji boste odšle po svojo prtljago, nato pa vas bodo pospremili do vaših sob. Do večerje imate čas, da si jih uredite. No, pa začnimo. Torej, prvo nadstropje; soba 1….«
Špela je prebrala imena treh deklet, ki so vstale in se postavile poleg nje, nato pa še treh in še treh, vse dokler ni eden od mentorjev odpeljal dekleta v njihove sobe v prvem nadstropju.
Špela je nato začela z drugim nadstropjem, v katerem je bilo nekaj sob več. Zdelo se mi je, da je seznam neskončno dolg, mene pa še kar ni in ni dodelila v sobo. Šele, ko so tudi dekleta iz drugega nadstropja odpeljali do sob in je bilo v jedlinici poleg mene le še približno devet punc, sem zaslišala, kako me je poklical Špelin prijazen glas.
»Luna in Gaja – 3. nadstropje, soba 2.«
Vstala sem, porinila stol k mizi in se odpravila k Špeli. Radovedno sem pogledovala k dekletom, ki so še bile v tretjem, najvišjem nadstropju, da bi lahko ugotovila, katera izmed njih je Gaja, dokler me ni nekdo potrepljal po ramenih. Zmedeno sem se obrnila, pred seboj pa zagledala punco, temnorjavih, ravnih las, ki so ji segali malo čez ramena, vame pa se je zazrla s kostanjevo rjvimi očmi in širokim ter sproščenim nasmehom na licih.
»Živjo, a si ti Luna? Jaz sem Gaja,« je veselo rekla in mi v pozdrav stresla roko.