Prsti na nogah so me boleli od mraza, medtem ko sem hodila po ledenih tleh, po prostoru, ki se je raztezal tako daleč, da nisi videl ne konca in ne začetka. Gosta megla je z vso svojo težo ležala nad tlemi in mi zakrivala pot, zaradi česar je bil vsak nov korak uganka. Naenkra pa se je v daljavi pokazala majcena postava, ki je iz trenutka v trenutek postajala večja, ustavila pa se je šele, ko je bilo med nama le še pet korakov. Prikazen je vame zrla s sinjemodrimi očmi in niti enkrat samkrat ni pomežiknila. Njeni svetli lasje so ji žalostno viseli z glave in njen resni izraz na obrazu me je strašil. Hotela sem stopiti k njej, a me je nevidna sila priklenila na mesto, kjer sem stala. Upirala sem se in se hotela izvleči, vendar me je le še huje priklenilo. Namesto da bi prikzen prišla k meni, se je obrnila in se odpravila nazaj, od koder je prišla. Odprla sem usta, da bi zakričala za njo, vendar je megla zadušila moje obupane krike. Bolj kot sem se upirala in skušala uiti, bolj se je prikazen oddaljevala od mene. Z vsakim korakom jo je megla tesneje ovila vase, dokler ni zabrisala vseh njenih sledi, jaz pa sem se pogrezala v lastnem obupu in krikih.
Zbudilo me je Gajino smrčanje in bila sem vsa prepotena.
……………
Po zajtrku tistega jutra smo imeli prvo uro v skupinah.
»V kateri sobi si?« me je vprašala Gaja, medtem ko sva hodili navzdol po stopnicah in si ogledovali liste, na katerih je isala številka naše učilnice.
»V sobi1,« sem odgovorila, ko se na hitro preletela moj list.
»To je torej tu,« je Gaja pokazala bela vrata, ki so bila prva v tem hodniku. »Jaz sem v sobi 5, to pa je čisto na koncu.«
» Se vidiva!« sem zaklicala za Gajo, ki pa se je že prerivala mimo ostalih deklet.
Skozi vrata sem vstopila v svojo učilnico in začudeno ogotovila, da sem prišla prva. Svoje stvari sem odložila na mizo ob oknu, saj sem rada opazovala, kaj se dogaja zunaj. Tudi v šoli sem skoraj pri vseh predmetih sedela ob oknu in kadar res nisem vedela, kaj počnemo, sem pogledala ven, kot da bi poklicala na pomoč nekoga od zunaj.
Kmalu zatem se je začela učilnica polniti in tišino, v kateri se prej uživala, je zamenjal klepet deklet, ki so prihajale v učilnico. Tako kot druge sem tudi jaz na svojo mizo postavila pisala in čakala, da pride mentorica. V skupini nas je bilo osem in vse so bile stare toliko kot jaz. Ozrla sem se po učilnici in opazovala, kaj počenejo druge, dokler se mi ni poged zapičil v eno d deklet. Sedela je na drugi starni učilnice in bila je obkrožena z dekleti, ki so bile z njo verjetno v sobi. Njene modre oči so se lesketale, ko se je smejala, rdeče trak za lase pa je še polepšal njene že tako lepe, svetle, valovite lase, ki so ji segali do ramen. Vsakdo bi se ob pogledu mamjo zmehčal, mene pa je streslo po vsem telesu. Bi bilo možno, da je to res ona? Nisem se zavedala, koliko časa sem zaprepadeno buljila vanjo. Morda je bilo nekaj sekund, morda pa celo nekaj minut. Prepričana pa sem, da ne bi nehala buljiti, če tudi ona tega ne bi opazila in se obrnila k meni. Pogledala me je rahlo presenečeno in hitro sem umaknila pogled.
»O, ne,« sem pomislila. »Kaj ona počne tu? Je možno, da bi me prepoznala po vseh teh letih?«
Potne roke sem si obrisala ob hlače in poskušala prekriti svoje razburjenje. Na srečo je v učilnico kmalu prišla naša mentorica Špela, jaz pa kljub vsemu nisem mogla nehati razmišljati, da se je uresničil moj največji strah, da se kdaj spet srečam z njo.