Hejla, nov del
Uživajte <33





------------‐---------
Danes je eden od tistih dni za katere ne vem, ali naj jih uvrstim med dobre ali slabe. Vse logične razlage si med seboj nasprotujejo.

Sedim na klopci, pred muzejem zgodovine in se pogovarjam s prvim človekom za katerega sem mislila, da z mano ne bo nikoli spregovoril niti besede. Kaj šele, da bi me prosil za pomoč. Pomoč neke čudne vrste.
Najbolje se mi zdi, da z vsem začnem kar lepo od začetka.
Po mučnem prebujanju navsezgodaj zjutaj, torej ob osmi uri, sem se v spremstvu nadležnih vprašanj mojih staršev, končno le odpravila od doma. Napotila sem se do muzeja, kjer me je že čakala moja sošolka, najlepše in najbolj očarljivo dekle, ki sem jih kadarkoli videla.

Lucija me je počakala pod starim drevesom, ki raste pred muzejem in to staro, zanemarjeno zgradbo skriva za svojimi košatimi vejami. Pod drevesom je postavljena lesena klopca in ena od vej jo prekriva tako, da se je z ulice skoraj ne opazi. Torej, idealen kraj za tiste, ki si ne želijo, da bi jih kdo opazil.
Lucija me je potisnila na klopco in naju, bolj kot ne, prisilila v pogovor. V njem sva izvedeli, kaj sva jedli za zajtrk, da bomo naslednji teden spet pisali test in bodočo barvo Lucijinih nohtov. O nepričakovani prošnji, poslani včeraj zvečer, pa niti besedice.

A po nekaj minutah se mi končno le nasmehne sreča.
"Torej, Kim, se še spomniš tistega sporočila od včeraj?"
Seveda se ga. Kot da o tem ne razmišljam že ves čas.
"Aha?"
Lucija se nemirno presede. Njene nebeško modre oči se srečajo z mojimi zelenimi in me roteče pogledajo.
"Najbrž se ti je tisto zdelo nekoliko nepričakovano, kajne?"
To je verjetno še najboljši izraz za včerajšnje občutke. Ko ji spodbuno pokimam, nadaljuje.
"Veš, včeraj mi je pisala Katarina in tudi ona me je nečesa prosila."
To se mi zdi nadvse razumljivo
"Saj veš kdo je Katarina?"
"Ja, ja, itak da vem."
"Ja saj, česa pa ti ne veš?"
Tole me zmoti. Povsem naravnost mi namreč pove, da sem navadna piflarka.
A to, ni edina stvar. Logično je, da si prijatelji med seboj pomagajo. Še bolj, da si najboljši prijatelji. To sta zagotovo Katarina in Lucija. A midve z Lucijo nisva nič od tega. Le navadni sošolki.
Zakaj sva potem pred tem starim in zanikrnim muzejem? Vsaj meni se to, da se dva človeka kot sva midve z Lucijo, naenkrat obnašata kot idealna prijatelja, tdi čudno. Zakaj mi je poslala tisto sporočilo? Zakaj je naenkrat tako prijazna? Ta vprašanja se me oprimejo in ne spravim jih več iz glave.
"In česa te je Katarina prosila?"
Vprašanje mi uide z jezika. Počasi namreč dobivam občutek, da se odvija navadno izkoriščanje. Potrebujete razlago? Imate jo preden izgovorite moje ime.
Katarina Lucijo prosi za malo pomoči. A Luciji se ne zljubi pomagati. Pobrska po spominu in spomni se na malo piflarsko sošolko, Kim. Naslednji dan se dobita pred muzejem in Lucija se Kim malo zasmili, da nemudoma prevzame nalogo. In tako je Lucija rešena zoprne naloge.
Vem, mogoče nimam prav, morda je to le trapasto ljubosumje, a vseeno se mi to zdi še najboljši razlog za to, kar se dogaja tukaj in zdaj.
Lucija se mi sramežljivo nasmehne. V njenih očeh bi morala zaznati opravičilo. A jaz ga ne opazim, kaj šele priznam.
Vse kar vidim so njene oči. Svetlo modre barve, kot da bi se vanje izlile vse barve morja in neba. Oči, ki me že nekaj let opazujejo na isti način. Vzvišeno in prezirljivo. Z občutkom večvrednosti. Ne glede na vso svojo priljubljenost, se te oči niso niti enkrat postavile za koga drugega, kot zase. Niti enkrat mi niso pomagale iz zasmehovanja.Temveč so pri tem le sodelovale.
Naenkrat pred mano ni več lepa in čudovita Lucija, taka kot sem si jo želela predstavljati.
Pred mano je spet stara in neprijetno znana, nesramna izkoriščevalka.