Pa saj to je vendar Sabrinin fant! Ali pač? Omojbog, omojbog! Dejansko se je nekdo usedel k meni, vendar kaj naj zdaj storim, kako naj se obnašam?! Toliko časa že nisem govorila z nikomer! Gledam v mizo. Najbrž izgledam prizadeto, a res ne vem kaj naj storim. V očeh se mi nabirajo solze. "Hej, a si v redu?" me vpraša. Počasi, ampak res počasi dvignem pogled. "Mimogrede, jaz sem Žan," še vedno mu ne zaupam, "v deveti b hodim, ti si pa... Liza?" no, izgleda dokaj prijazen... "Lizzy," ga popravim.
"Aha, um, lepo. Si sošolka od Sabrine, ane?" Aha, za to se torej gre! Kako sem lahko mislila, da bo nekdo, ki se druži z njo prijazen z mano. Pokimam, nato pa kar se da hitro odidem. "Hej, počakaj!" me kliče nazaj a je že prepozno. Hitro se odpravim domov saj komaj zadržujem solze. Prejšnja Lizzy bi rekla: "Kaj se jočeš, saj to ni nič takšnega," ampak zdaj nisem več takšna. Pravzaprav sploh nevem kdo sem. Strah me je vsega, stikov z ljudmi, še sebe. Gane me vsaka majhna stvar. In vse to samo zaradi ene oziroma dveh deklet. Saj me je strah že samo tega pogovora same s sabo, bolje da ne preveč razmišljam. In tako spet jočem. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje toliko jokala brez da bi vedela zakaj. Sploh nimam več razloga za življenje. Nikogar več ne briga zame, če bi naenkrat izginila, ne bi nihče ugotovil...