Dnevi so minevali s svetlobno hitrostjo in kot bi mignil je napočil dan moje predstavitve pri biologiji. Tisti dan bi najraje ostala v svoji topli postelji, a sem se vseeno na koncu prisilila in se odvlekla v šolo. V garderobi sem se zelo dolgo obirala, saj sem v torbi iskala ključ od omarice in kar naenkrat sem nedaleč stran zaslišala Klarin glas. Najprej sem se je razveselila in sem se hotela pognati k njej, ampak me je nekaj zaustavilo. Čisto tiho sem se postavila ob omarice in poslušala.
"...ne bom z njima!" sem ujela nekaj besed, ki jih je verjetno rekla Veronika. Še bolj sem napela ušesa in prisluhnila.
"Jaz je ne mislim gledati v sobi."
Začelo se mi je dozdevati, o čem teče pogovor. Ugibala sem, da sem pogovarjajo o sobah v šoli v naravi. A s kom nočejo biti v sobi?
"Pa ji reci, Klara. Naj gre ona k Maji in Ivani", je nervozno rekla Lija. Potuhnila sem se ob omarice in napeto zadrževala dih.
"Jaz s to piflarko nočem preživeti niti dneva več! Ne bosta verjeli, da mi je dobesedno naredila nalogo za kemijo!" Nato so se vse tri zadmejale in glasovi so se vse bolj oddaljevali, jaz pa sem obnemela na mestu. Najprej sploh nisem morala verjeti, da sem res prav slišala. A resnica je bila neizogibna, pa čeprav tako boleča. Po licih so mi stekle solze. Bila sem tako zelo žalostna, saj so bile one edine, ki sem jih imela vsa ta leta za prijateljice. Zdaj pa sk me tako enostavno odrinile stran in še slabša je bila misel, koliko časa so me zares že odrivale. A čutila sem tudi sram. Pustila sem se tako lepo vrteti okoli prsta in verjetno sem izpadla kot največja čudakinja. Nato pa sem se spomnila, da res ne bi bilo dobro, če bi me kdo videl jokati. Zato sem si hitro obrisala solze in se zamislila.
Ne, ne boš se kar tako dala, sem si rekla in odšla do razreda. Klara, Lija in Veronika se za nekaj imajo, a v bistvu so navadne mevže. Da bi se bodrila, sem si ves čas ponavljala te besede, a je bilo vseeno težko stopiti v razred. Zdelo se mi je, da so vsi gledali le mene, čeprav vem, da to ni res. Mimo Klare sem šla z dvignjeno glavo, česar pa sploh ni opazila, saj me tudi ona ni pogledala. Ko sem se usedla za mizo sem komaj zadrževala jok, saj so se mi v očeh znova in znova nabirale solze. Na srečo je v razred kmalu priskakljala učiteljica in začela sem razmišljati o drugih stvareh.
"Dobro jutro, ljubčki!" nam je zažvrgolela.
Nato je tako kot vedno preverjala prisotnost in začela se je še ena ura biologije.
"Otroci! Danes vam bo vaša prijateljica Olja predstavila silno zanimivo živalsko vrsto, ki smo jo obravnavali prejšnjič. No, katera je to?" se je zazrla po razredu. Bila sem grozno nervozna. Srce mi je tako močno bilo, da sem kar težko dihala. Roke so se mi tresle in da bi jih umirila, sem potisnila v žep. Želela sem se Klari, Liji in Veroniki dokazati, da nisem taka trapa, za katero me imajo one. In seveda sem želela dobiti tudi lepo oceno, čeprav bi me s tem zagotovo spet ozmerjale z piflarko.
"No, Olja. Kar pridi pred tablo," mi je pomignila učiteljica. Vstala sem in iz torbe vzela svoj plakat. Sprehodila sem se do table in noge sem imela težke kot beton.
"Začni, ko boš pripravljena," se mi je učiteljica nasmehnila in se usedla na svoj stol. Po telesu se mi je razširjal grozen občutek in pomislila sem, da bom verjetno izbruhala želodec. Razgledala sem se po razredu. Nekateri sošolci so me z zanimanjem opazovali, zazdelo pa se mi je, da sem za hipec na Klarinem obrazu zagledala zloben nasmešek. To mi je še bolj zbilo samozavest, a sem pogumno začela govoriti. Najprej sem se svojega glasu prestrašila. Zaradi strahu se mi je tako tresel, da se je slišalo, kof da ne bi govorila jaz. Vseeno sem nadaljevala. Moja predstavitev je bila bolj slaba a nekako sem se prebijala. Batj oa so se mi roke začele grozno potiti. Brisala sem si jih v hlače vendar ni nič pomagalo. V trebuku me je še bolj zvijalo kot na začetku in začela sem nenormalno jecljati.
V trenutku sem zardela in se poskušala zbrati, a zaradi zmede in strahu, ki sta nastala v moji glavi se slog nisem znašla. Pred očmi se mi je začelo rahlo megliti in čeprav mi je v ušesih piskalo, sem slišala neke oddaljene zvoke iz okolice. V nekem trenutku sem popolnoma obmolknila in nisem se več zavedala, kaj sploh počnem. Slušala sem, kako me je učiteljica prestrašeno poklicala, to pa je bila tudi zadnja stvar, ki se jo spomnim.
...................
Počasi in zmedeno sem odprla oči. Nisem se spominjala, kaj se je dogajalo, čutila pa sem bilečino v glavi in trebuhu. Nad sabo sem videla panično učiteljico, ki me je histerično nekaj spraševala in še nekaj drugih sošolcev. Čez nekaj minut, ko sem prišla dovolj k sebi, da sem se spomnila preteklih dogotkov, so me počasi posedli ob steno. Bilo mi je grosno slabo in počutila sem se, kot da bi po tisočih letih vstala iz krste.
"Kaj je bilo?" so me začeli spraševati.
A to je bila enostavno kaplja čez rob. Bruhnila sem v krčevit jok v katerem sem izlila vsa svoja čustva. Jokala sem zaradi predstavitve, zaradi prijateljic, ki so me tako grdo izdale. Jokala sem zaradi mami, ki je morala dan za dnem poslušati kako vpijem nanjo. Jokala sem zato, ker me je bilo vse dneve ves čas le strah ali bom vse zmogla. In nenazadnje, sem jokala zaradi sebe, ker sem si želela drugačno življenje zase.
.............
Naslednje dni je bilo v šoli prav mučno. Družila se nisem s nikomer in verjetno se nihče tudj ni želel družiti z nekom, ki se je razjokal pred celim razredom. Tisti dnevi so bili najslabši dnevi v mojem življenju. In kar naenkrat je do mene prišla šolska svetovalna delavka.
"Pridi z mano, Olivija," me je prijazno povabila v njen kabinet, v katerem je dišalo po kavi
"Zadnje čase se ti je dogajalo veliko stvari, kajne?" je jar direktno začela. Bežno sem pokimala in svetovalna delavka je nadaljevala:"Kaj praviš, da bi se nam pridružila pri pogovornem krožku? Tam smo samo punce in imamo se prav fino."
Prav fino, ja. V pogovornem krožku sta bili le Maja in Ivana. Jaz nisem imela nikakršnega namena iti na ta beden krožek, a izgledalo je, kot da bi se svetovalna delavka že odločila, da bom šla.
Prvič sem prišla z velikim odporom. Res si nisem želela, da bi Klara po šoli raznesla novico, da hodim na pogovorni krožek. A priznati moram, da ni bilo tako slabo, kot sem pričakovala. Iz tedna v teden sem rajši hodila in ugotovila sem, da sta Maja in Ivana na krožku pravi klepetulji. Čez nekaj časa smo se super spoprijateljile in kmalu mu je bilo za tiste tri afne popolnoma vseeno.

Zdaj, ko to pišem in lahko še enkrat pogledam vse dogodke za nazaj, jih ne vidim enako. Zagotovo bi zdaj naredila vse popolnoma drugače, a moralo je biti tako težko, kot je bilo, da je lahko zdaj tako neizmerno lepo. Saj zdaj vem, da se mi ni treba obremenjevati, če mi kdaj kaj ne uspe tako, kot sem pričakovala, saj sem nenazadnje to samo jaz!:heart: