*i*Drin, drin, drin.*i* Budilka. Spet. Zastokala sem in obraz zakopala v vzglavnik. Včeraj sem zaspala šele bolj proti dveh zjutraj saj nisem mogla zaspati še kar nekaj časa. Vsaj tisti glas je izginil.
"Ljubica z očetom greva! Se vidimo popoldne!"
"Mhm."
Slišala sem kako so se vrata zaprla in se počasi zvlekla s postelje. Sploh nisem razmišljala kaj sem oblekla. Zvlekla sem se v kopalnico in odprla pipo, da je iz nje steklo nekaj hladne vode. Osvežila sem si obraz in se takoj počutila bolje. Danes sem bila še bolj bleda kot ponavadi in črni podočnjaki so grozno izstopali iz mojega obraza. Brskala sem po maminih pudrih in kremah ter poskusila vsaj malo zakriti mojo bledico in podočnjake. Kar nekaj časa sem potrebovala, da vsaj nisem izgledala kot prikazen. Pet do sedmih. O ne. Presneto. Pognala sem se po stopnicah in kljub svoji lakoti zgolj pograbila torbo in stekla ven. Trikrat sem obrnila ključ v ključavnici nato pa stekla proti avtobusni postaji. To ni bil umirjen tek. To je bil šprint. Šlo je za sekunde. Pritekla sem na postajo. Nič. Sem ga zamudila ali še ni prišel? Obrnila sem se proti staremu gospodu, ki se je sklanjal nad časopis.
"Gospod je avtobus ob sedmih že odpeljal ali zamuja?"
Dvignil je pogled izza časopisa in me nekaj časa zgolj opazoval nato pa se rahlo žalostno nasmehnil.
"Odpeljal je punca."
Zatisnila sem oči, ko se me v njih zapekle solze. Sranje. Sesedla sem se na klop, in zastokala. Naslednji pride čez petnajst minut. A do šole je še dobrih petnajst minut. Ne bo mi uspelo. Močno sem se morala potruditi, da nisem zajokala. Gospod poleg mene se mi je prijazno nasmehnil.
"Boš zamudila v šolo?"
Prikimala sem.
"Ja. Čisto sem pozabila na čas."
Skomignil je.
"Ko smo bili še v mojih časih ni bil greh, če si zamudil. Samo starši so te lahko natepli."
Zahahljal se je jaz pa sem se kislo nasmehnila.
"Zdaj me ne bodo natepli samo jezni bodo..."
Pogledala sem ga v njegove zelenkasto-sive oči.
"Ne sekiraj se punca. Vsak kdaj zamudi."
Objel me je okoli ramen in se zazrl v majhnega fantka, ki se je igral ob cesti.
"A v življenju se nima smisla obremenjevati zaradi takih majhnih stvari."
Pogoltnila sem in se tudi jaz zazrla vanj.
"Vem gospod. Le kdaj to pozabimo."
-----
Avtobus je končno pripeljal. Poslovila sem se od gospoda saj on očitno ni nameraval vstopiti.
"Adijo punca. In srečno."
Pomežiknil mi je in prikimala sem. Sedla sem na prost sedež ob oknu. Ni bilo veliko ljudi tako, da sem sedela sama. Bil je dober občutek, ko se nisem rabila stiskati ob oknu. Vsako minuto sem gledala na uro. Dvajset čez. Enaindvajset čez. Dvaindvajset čez. Minute so minevale dokler ni prišlo do trideset. Ahh. Uradno sem zamudila. Avtobus je kmalu ustavil. Stekla sem ven in nato naravnost do šole. Hodniki so bili prazni. Vladala je tišina. Prvo uro sem imela slovenščino. O ne. Gos. Hlint je bila ena najbolj zateženih učiteljic. Globoko sem vdihnila in vstopila v razred. Učiteljica se je ustavila sredi razlage in me pogledala izza majhnih kvadratastih očal.
"Gdč. Mc'Mallow?"
Odhrkala sem se. Vsi so strmeli vame. Nekje zadaj sem opazila Lily, ki se je vztrajno izmikala mojemu pogledu.
"Se opravičujem za zamudo. Zamudila sem avtobus."
Zaslišala sem nekaj hihitanja.
"Lepo lepo, da si zamudila," njen glas je zvenel sarkastično. "Danes pa obravnavamo novo snov si pozabila? Upam da mi boš znala povedati vse o samostalniških besedah, ki so mimogrede ena najtežjih snovi letos?"
Debelo sem pogoltnila.
"Gos. Hlint zamudila sem le nekaj minut."
Zožila je oči.
"Mi boš zdaj še ugovarjala?"
Zastrmela sem se v tla.
"Ne."
"Poleg tega bi bilo za tvoje dosedanje ocene ta kar pomembna. Si mogoče razmišljala, da ti lahko grozi ponavljanje letnika, če se ne boš kmalu zresnila gdč. Mc'Mallow?"
Zardela sem in brada se mi je rahlo zatresla. Na sebi sem dobesedno čutila vse poglede, ki so me razžirali. Dvignila sem pogled in se ji zastrmela naravnost v velike razširjene črne oči, ki so me posmehljivo opazovale.
"Sem gos. Hlint. Ne skrbite. Znam se znajti tudi sama."
Nekaj jih je osuplo zajelo sapo. Nisem počakala še na kakšno besedo. Stopila sem do svojega mesta in tiho sedla. Nato sem iz torbe potegnila zvezek in pisalo. Gos. Hlint je bila videti pretresena.
"No ja... khm nadaljujmo."
Obrnila se je proti razredu in nadaljevala z dolgočasno razlago.
-------
Ure so počasi minevale. Samo še eno sem imela. Zgodovino. Upala sem, da še ne bomo dobili testov. Nisem še bila pripravljena na razočaranje. Sedla sem na mesto in tako kot vedno stvari razpotegnila čez celo mizo. Tako ali tako nihče ni nikoli sedel poleg mene.
Šepet je kmalu ponehal, ko je vstopila učiteljica. Verjetno smo bili vsi na trnih.
"Dober dan učenci."
Vsi smo zamrmrali nekaj v pozdrav.
"Torej morala sem se pošteno potruditi a vseeno lahko danes dobite teste," oh sranje. "Nekateri testi so presenetljivo super rešeni... nekateri pa kako bi se izrazila... prava polomija. Nad nekaterimi sem res razočarana."
Zazrla sem se v tla. Nisem prenesla njenega pogleda. Začela se je sprehajati med mizami in zaslišala sem nekaj hihitanja in čestitanja. Obrnila sem se in zagledala Lily, ki se je srečno smehljala. Ko je videla, da jo opazujem se je hitro obrnila stran. Test sem dobila med zadnjimi. Strah me je bilo pogledati.
"Tracy po koncu ure pridi malo k meni."
Je šepnila, da sem jo lahko slišala le jaz. To ne more pomeniti nič dobrega ne? Pogled sem usmerila v test in v trebuhu me je stisnilo, ko sem opazila oceno napisano na njem. Brada se mi je zatresla in v očeh so se mi zalesketale solze ter mi pred očmi pustile megleno zaveso skozi katero nisem videla ničesar pred sabo. Z rokavom majice sem si hitro obrisala oči a ena mi je že padla na test. In točno na veliko debelo enko. Še huje sem zahlipala. Ne. Tracy ne smeš jokati. Ne tu. Ura se je vlekla kot cel dan. Želela sem se le pobrati. Domov. Zazvonilo je. Končno. Vsi so stekli iz razreda med katerimi je bilo nekaj veselih obrazov in nekaj na robu solz tako kot moj. Stopila sem proti učiteljičini mizi, ko sem za sabo zaslišala korake. Nekdo še ni šel iz razreda. Obrnila sem se.
*i*Lily.*i*
Kaj naj bi to pomenilo? Videti je bilo, da ji je neprijetno. Prestopala se je za mano in tudi ona stopila do učiteljičine mize. Ni me pogledala v oči. Učiteljica je ravno brala nek prispevek v šolski reviji nato pa opazila, da stojiva nad njo.
"Oh vidve sta," ne kdo pa drug. "Super, da sta prišli in ne bi vaju rada dolgo zadrževala a tukaj sta zato, ker vaju bi rada nekaj prosila."
Strmela sem v tla. Hrastova zloščena tla so se mi nenadoma zdela zelo zanimiva.
Ker se nobena ni oglasila je nadaljevala.
"Torej. Tracy razumem, da nočeš spregovoriti o svoji oceni ampak obe veva, da je bila to tvoja že druga enka v tem letu. Smo pa v novembru," zardela sem. Nisem si upala pogledati Lily in zato sem še naprej zrla v tla. Nekdo je pred leti sploščil rdečo voščenko, ki se je nato zažrla v tla. "Lily ti pa si tako kot v prejšnem letu pri zgodovini najboljša."
Še huje sem zardela.
"Opazila sem, da sta bili najboljši prijateljici," beseda *i*bili*i* me je grozno zmotila. "Nevem kaj se je zgodilo ampak... Lily bi se lahko s Tracy zmenili, da jo poskušiš naučiti nekaj za naslednjo oceno?"
Skoraj sem bruhala. Čakajte kaj?! Sem narobe razumela?! Tudi Lily se ni zdela nič manj presenečena od mene. Učiteljica je zavzdihnila.
"Tracy ne kaže dobro priznajmo si. Pozanimala sem se in videla, da tudi pri drugih predmetih ne blesti. Vsaj zgodovino bi lahko popravila. Ni težek predmet. Če se vsaj malo učiš," nisem mogla verjeti njenim besedam. Vsega je bilo preveč zame. Če ne bi bila tam Lily, bi mogoče na mestu začela jokati. "Lily odlična si. Pri zgodovini in tudi drugje. Kaj praviš, da bi vsaj malo pomagala Tracy?"
Zazrla sem se v tla. Čakala sem na ne. Na hiter ne. Na odločen ne.
"In od mene si boš priskrbela nekaj dodatnih točk za zaključno tekmovanje iz slovenščine." O. Moj. Bog. Zožila sem oči. Od kdaj učiteljice podkupujejo učence? A na Lily je uspelo. Za zaključna tekmovanja bi storila vse, če bi dosegla najvišja mesta. Videla sem kako je stisnila pesti.
"Prav."
O ne. O ne. Vedela sem, da Lily nikoli ampak nikoli ne bi več storila zame. Ne po tem kar sem storila. Kar je bilo razumljivo. A da lahko Lily lahko podkupiš. Tega si nisem mislila. Učiteljica se je veselo a utrujeno nasmehnila.
"Hvala Lily. Res si ugledna učenka."
Prisežem, da je Lily zrasla za par centimetrov.
"A do naslednje ocene upam, da bo Tracy kaj znala."
Stisnila sem pesti. Pogovarjata se tako kot, da me ne bi bilo tam.
"Lahko gresta. Se vidimo v sredo."
Pobrali sva se iz razreda in hodniki so bili skoraj že prazni.
Na mojo nesrečo je imela Lily omarico skoraj poleg mene. Skupaj sva si jo izbrali, ko sva bili še prijateljici. Čim hitreje sem se želela preobuti, ko sem zaslišala Lilyjin utrujen a še zmerom nesramen glas.
"Ne misli, da bi se ti kdaj želela pomagati učiti."
Kaj drugega pa sem pričakovala.
"Vem."
Pograbila je torbo in se mi zazrla v oči.
"Danes. V knjižnici. Ob petih."
Prhnila sem in zavila z očmi.
"To pa boš kar ti odločala?"
Priprla je oči.
"Jap. Jaz sem učiteljica."
Tudi jaz sem priprla oči.
"Ne morem. Trening imam."
Tudi ona ga je imela. Ne vem zakaj je izbrala ta termin.
"Tudi jaz ga imam," zavila sem z očmi. "Pa ga bom preskočila. Zaradi tega butastega učenja."
To ji ni bilo podobno.
"Torej boš špricala trening," stisnila je pesti in se mi še za centimeter približala. "Waw Lily... Kako si lahko privoščiš to?"
Zavila je z očmi in si pramen las ovila okoli prsta. Zavidam ji lepe rdečkasto-rjave kodre.
"Nekateri si lahko privoščijo. Tiste zgube, ki so ostale v slabši skupini verjetno ne."
Bolelo je. Bolelo je kako brezskrbno je to izrekla. A zdaj si nisem smela dopustiti, da bi me v očeh zapekle solze. Nisem želela, da vidi kako me je prizadela.
"Ne morem danes. Če ti je prav ali ne."
Ne bo mi ukazovala. Trening imam. Ne morem ga preskočiti.
"Razloži staršem. Ko boš povedala, da si dobila *i*cvek*i* ti bodo mogoče še pustili."
Vdih. Izdih. Vdih. Izdih.
Še zmeraj je nadaljevala.
"Ker kolikor vem jim še zmeraj nisi povedala za svoj *i*"pripetljaj"*i*. Še zmeraj mislijo, da je Eric tvoj fant in jaz tvoja popolna najboljša prijateljica."
Okej zdaj je pa dovolj. Ne more vedeti tega.
"Ni res. Povedala sem jim."
"Res?" Lily se je zahihitala. "Zakaj so potem tvoji starši klicali moje, če bi se kdaj dobili na kavi? In punci pa bi se lahko malo "podružili"."
Zarežala se je a smeh ni bil videti iskren. Kako. Se. Je. To. Zgodilo? Prepričana sem, da je bila to mamina ideja. Skoraj bi zajokala. Nisem več prenesla vsega pritiska. Njenih besed. Njenega zaničevanja.
"Prav. Nisem jim še povedala. Vseeno je. Prestaviti boš mogla svoj termin."
Glas se mi je tresel. Zavila je z očmi.
"Ne bom ga Tracy. Pridi ali ne. Učili se bova, ko bom jaz imela čas. Sama veš, da te nihče drug ne bo znal naučiti tako kot jaz. Kaj šele, da bi se sama. Če se pač ne boš želela mi je vseeno. Pa pogrni. In ostani tu v drugem letniku. Vsaj ne boš nam vsak dan težila s tem, da se boš samo kazala. Meni je vseeno za tistih nekaj točk za zaključno tekmovanje. Dobro bi bilo, da bi jih dobila. A vseeno lahko zmagam. Tudi brez njih."
Zajela sem sapo. Solza mi je stekla po licu. Zardela sem. Nisem želela jokati pred *i*njo.*i* Ampak solz nisem mogla več zadržati.
"Heh ti kar jokaj. Zjokcaj se tu sama. Jaz imam drugo delo."
Hlastala sem za sapo. Še nikoli me ni nihče tako prizadel. Nato so se po hodniku zaslišali koraki.
*i*Eric.*i*
Samo še on se je manjkal. Videti je bilo kot, da me sploh ne bi opazil. Ali pa me ni želel opaziti. Zaljubljeno je stopil proti Lily in jo objel okoli bokov.
"Kje si se zgubila lepotička?"
Zasukal ji je brado in ji namenil dolg poljub. Ni bilo videti, da se bo končal dokler se ni Lily malo odmaknila od njegovih ustnic.
"Ah nekaj me je zadržalo."
Ni rekla *i*nekdo*i*. Rekla je *i*nekaj*i*. In pri tem me sploh pogledala nista. Nevem zakaj sem še stala tam. Nisem se mogla premakniti.
"No pogrešal sem te," še en dolg moker poljub. "Greva miška. Z Luisom, Jimom in Millie gremo na kavo. Ti mi ne smeš manjkati."
Lily se je zahihitala in za trenutek se mi je zdelo, da me je pogledala. Nisem več gledala. Slišala sem samo še tiho stokanje in hihitanje, ko sta se mečkala. V solzah sem stekla ven na zrak in se skoraj zaletela v Millie. Solze so mi meglile pogled. Millie me je začudeno pogledala a nisem se menila zanjo. Hotela sem samo stran. Čim daleč stran. Nekam kjer bi lahko nemoteno jokala in se smilila sama sebi ne, da bi me kdo motil.
Sovražim se.
Vse sovražim.
Sovražim ta občutek, ki me prime.
Ko dobim občutek, da ne bo nikoli bolje.
-------
:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob: