Moj plan je tekel kot po maslu. Vrtnice sem takoj zabrisala v koš nato pa trpela še preostanek ur in, ko je končno zazvonil poslednji zvonec sem skorajda stekla iz šole. A seveda. Seveda je moralo iti nekaj narobe. Na hodniku me je ustavil človek katerega sem se še vedno izogibala kot, da bi bil kužen.
*i*Jack.*i*
"Tracy?"
Najprej sem se želela videti, da ga ne vidim. Da je le zrak, ki čaka, da ga bom vdihnila. A potem sem začutila njegovo roko na moji rami in misija: *i*delaj se, da je Jack zrak*i*, je spodletela.
"Kaj bi spet rad? Me lahko pustiš, da grem domov?"
Moj glas je bil točno tak kot sem želela, da bi bil. Hladen in z malenkostjo tiste nesramnosti, ki je pravila: *i*kužen si. Ne dotikaj se me in me pusti.*i*
In Jack je to na mojo srečo opazil.
"Prav... Ampak veš, da tudi jaz nisem ravno navdušen nad pogovorom s tabo?" presneto. Ta pripomba mu je uspela. "Ampak se vseeno *i*trudim*i*."
Arghh.
"No. Preidi že k bistvu, če ne bom v trenutku šla."
Jack se je namrdnil in stisnil ustnice.
"Srečal sem učiteljico za zgodovino. Baje, da bi rada, da se jutri po pouku oglasiš pri njej."
Sranje. Kaj bi zdaj še ta rada od mene? Najraje bi zajokala na mestu. Zakaj zakaj me samo ne morajo pustiti na miru?
"Prav," prekrižala sem roke na prsih. "Je to vse?"
Želela sem že oditi.
"Ne."
Z stisnjenimi pesti sem se obrnila nazaj k Jacku.
"Kaj bi še rad? Sploh še kaj ostane?"
Zoožil je oči.
"Prav. Pozabi."
Osuplo sem zajela sapo.
"Si resen? Lahko bi bila že doma pa me *i*ti*i* tu zadržuješ po nepotrebnem," okej mogoče sem malo pretiravala. Ampak oprosti! Na avtobusni postaji pa bi lahko bila! "No. Lahko zdaj grem?"
Nevem zakaj sem ga to spraševala. Lahko bi samo šla. Pa nisem.
"Pojdi," nisem se premaknila. "Kaj te še zadržuje?"
Rahlo je privzdignil kotičke ustnic in dokončno mi je prekipelo.
"Kreten si res!" še zmeraj se mi je smehljal. "Arghh!"
Zažugala sem mu nato pa se obrnila na petah in stekla po hodniku. Nevem zakaj me je to tako razjezilo. Zarenčala sem. Nikoli ampak nikoli več ga ne bom poslušala!
Hitela sem do avtobusne postaje in sledil mi je črn oblak jeze.
Sovražim ga res.
Za las sem ujela avtobus in zadihano pritekla gor. Sedla sem in vrata so se že skoraj zaprla, ko je notri vstopila meni že kar znana oseba.
Prisežem.
Če bom imela jaz kdaj kaj sreče v življenju...
Nasmehnila se mi je, ko me je opazila in prihitela do mene. Nevem kako sem zjutraj lahko rekla, da jo pogrešam.
Ah.
"Dober dan."
Je nasmejano rekla in svojo ne preveč suho zadnjico poknila poleg mene.
"Dan."
Sem zamrmrala in pogledala skozi okno. Avtobus je končno speljal.
"Kako kaj šola?"
Gospa me je pogledala in bila je prav prikupna, ko je v licih dobila jamice od nasmeha.
"V redu."
Sem zopet na kratko odgovorila.
"Kako ti je ime?"
Presneto. Včasih se sprašujem kako radovedna je morala biti šele, ko je bila mlajša. O bog.
"Tracy."
Nasmehnila se je.
"Jaz sem Elena. A lahko me kličeš kar Zofka. To mi je ljubše."
Zadržala sem se, da nisem prasnila v smeh. Verjetno je upala, da jo bom vprašala od kje je dobila ta vzdevek a se mi ni ljubilo.
"Te zanima zakaj imam tak vzdevek?"
O bog.
"Am ja... seveda."
Moj seveda je zvenel huje kot, da bi me kdo vprašal, če skočim pod tovornjak. A njej ni bilo mar.
"Izbrala mi ga je moja vnučka..." nasmehnila se je in zdelo se je kot, da je zrla nekam v daljavo. "Veš kako je lepa... Prepričana sem, da bi se super razumeli!"
Aha.
"Koliko pa je stara?"
"Dve! Ampak je še vseeno že tako zrela! Kmalu bo začela govoriti!"
O bog. O bog. O bog.
"Lahko vaju kdaj predstavim, če želiš!"
Zahahljala se je a izgledala je resno. Prosim bog. Spoznala sem žensko, ki misli, da se bom *i*jaz*i* spoprijateljila z dvoletnico! Tiho sem zastokala.
"Ja seveda."
Sem zamrmrala in upala, da se bo s tem pogovor končal. Ampak veste kaj? Pa se ni.
"O imaš glasbo s sabo? Doma si ne znam nastaviti tako lepe glasbe..."
Arghhh.
Me.
Bo.
Kdo.
Danes.
Pustil.
Na.
Miru?
Očitno ne.
"Am... žal mi je... slušalk nimam s sabo..."
Laž. Ampak ne. Ne bom ji dala slušalk.
"Ampak kaj pa imaš v ušesih?"
O ne. Sranje. Pozabila sem, da sem si jih v ušesa dala medtem, ko sem tekla iz šole. Ahh.
"Oh. Oprostite pozabila sem, da jih imam v ušesih..."
Prijazno se je nasmehnila in spraševala sem se kako je lahko tako neumna, da mi je nasedla. A posvoje hvala bogu, da je bila.
"Je že v redu. Lahko?"
Slušalko mi je skoraj potegnila iz ušesa in počasi sem ji podala še drugo. Presneto res. Zdaj se bom celo pot dolgočasila namesto, da bi poslušala klasiko.
A vsaj utihnila je.
Ah.
----------
Končno. Ne ravno vljudno sem ji slušalke potegnila iz ušes in zamrmrala šibek: *i*"Nasvidenje."*i*
"Adijo! Se vidiva naslednjič."
Je zaklicala za mano in prhnila sem. Pa ja.
Nebo je bilo oblačno s sivimi oblaki, ki so napovedovali nevihto. Jej. To je bolje kot sonce. V daljavi sem zagledala hišo. Danes sem verjetno sama doma. Tudi na trening bom morala iti sama. Zavzdihnila sem. Potem pa še srečanje z Benom. Strmela sem v tla in se skorajda zabila v ulično svetilko pred domom. Privzdignila sem pogled in na prepražniku zagledala... oh.
Zdaj. Imam. Pa. Tega. Resnično. Dovolj!
"Kdo si?!" moj glas je odmeval po soseski, ko sem pobrala šopek vrtnic. Rdečih seveda. "Zakaj se zafrkavaš iz mene?!"
Bila sem na robu joka. Vsega sem imela dovolj. Tokrat je bilo na šopku je le eno sporočilo.
*i*Ljubim te.*i*
Šopek sem zabrisala na tla in z nogo stopila nanj.
"Dovolj. Te. Imam!" opazovala sem kako se je močna rdeča barva od cvetov upijala v ploščice. "Nehaj mi pošiljati teh vrtnic! Si slišal?! Si razumel?!"
Nevem zakaj sem se tako drla. Verjetno se mi je do konca zmešalo.
Pograbila sem napol pomendran šopek in stekla do najbližjega koša za biološke odpadke ter ga zabrisala vanj. Z glasnim treskom sem zaprla pokrov in imelo me je, da bi se samo sesedla na tla ter se začela smiliti sama sebi.
"Zakaj? Zakaj to počneš?"
Sem čisto tiho zastokala in zgrbljeno stopila nazaj k vhodnim vratom. Iz torbe sem potegnila šop ključev in odprla vrata. Opotekla sem se do stola nato pa so mi klecnila kolena. Nekaj solz mi je steklo po licih.
Zakaj zdaj to? Zakaj mi nekdo pošilja vrtnice?
Ne morem več! Preprosto ne morem več! Se lahko prosim vse to konča?! Obraz sem zakopala v dlani, ker sem ugotovila zakaj me to resnično tako moti.
Na živce mi gre misel, da... da kljub vsemu kar sem storila je še nekdo tam, ki mi pošilja butaste rože. Čeprav si jih ne zaslužim. Zaslužim si le najslabše. Postalo mi je slabo ob tem kar sem sama sebi izrekla.
Preplavil me je spomin moje prve vožnje s kolesom brez pomožnih kolesc, ko sem imela kakšnih pet let.
Padla sem in takrat sem bila prepričana, da mi ne bo nikoli uspelo.
Da si *i*ne zaslužim*i*, da mi uspe.
Nato se je mami z nežnim dotikom dotaknila mojega odrnjenega kolena zaradi padca, ko sem ji povedala za moj strah.
*i*"Tracy ljubica, naj te ne bo strah. Nekoč ti bo uspelo. Le verjeti moraš, da ti bo. A najbolj pomebno pa je, da sama sebi privoščiš le najbolje. Verjeti moraš v to, da si zaslužiš. Da si zaslužiš uspeti. To je pot do cilja."*i*
Potem sem vstala in zopet sedla na kolo.
In uspelo mi je.
--------
Ahh:sob::sob: Sorii k je tok kratk del dans ahahah. Sm nism vedla kj nej še napišm pa ta del mi je dejansko ful všeč<333
I hopee da je tutt vmm<333
Lovv juu souu muchhh pa uživitee v sobotiii cukrčkii<3:heart::heart::heart: