Žgečkalo me je po vsem telesu.Temna hiša,brez elektrike.V njej sem bila le jaz,jaz sama.Močni valovi strahu se mi prelivajo po vsem telesu,tresem se kot bi bila zima.Starši so me pustili samo,kaj jim je bilo,jazzzzzz in samota se ne razumeva najbolje in še temaaaaa ne morem sploh pomisliti nanjo.Joj!Kam sem prišla.Solze mi polzijo po licih in nasmeh izhlapeva.Kaj naj?Čakam in sedim in se tresem,tako močno se tresem,da mi še zobje škrtetajo.Upam da starši nimajo slabega spomina,da bi me pustili tu samooo v-v-v tej strašni hiši.Strah poneha za kratek a res kratek čas,res malo časa.Ko zaslišim grmenje.Od strahu se mi oči zaprejo,in veke se stisnejo kakor možno močno.Predstavljam si kako strele švigajo proti hiši iz vseh strani,preden se je zgodilo najslabše iz te prikazni so se oči odprle in zagledale strelo,ki je zadela sosedovo hišo in za tem rdečo barvo,ki je bila kot plamen v velikih požarih,ki se giba kot tisti iz televizije.Oči ne morejo nehati gledati v to grozljivko,in telo se ne neha in ne neha tresti, zobje začnejo trkati drug v drugega tako močno,da mi bodo zobje začeli odpadati drug za drugim.Glava me začne boleti od vsega strahu,vrtenje se je začelo in mi zaprlo oči.