Solze so lile po mojih poardelih licih. Tema je pritiskala name in občutek sem imela, da na ramenih nosim več kot sto ton. Glavo sem tičala globoko v vzglavnike in hlipala. Hlastala sem za zrakom a se nisem hotela dvigniti saj bi me mami slišala kako jočem. To pa sovražim. Okoli zelenih oči sem imela velike, temne kolobarje in kostanjevi lasje so se mi lepili na premočen obraz. Zakaj se to dogaja ravno meni?! Sranje... Spet sem depresivna... V želodcu me je zvilo in sključila sem se v eno samo grbo. Nenadoma je vse potihnilo. Solze so nehale liti in ustnice so nehale neusmiljeno drhteti. S sebe sem zvlekla prepotene obleke nase navlekla pižamo ter se zakopala v odejo. Nekajkrat sem še utrujeno zazehala nato pa utonila v globok spanec.

V ušesa mi je prodrl tisti grozni pisk budilke. Počasi sem odprla oči ter pogledala okoli sebe. Soba je bila v razsulu - zaradi prejšnjega večera. Odeje so bile po tleh, šolski zvezki v smeteh in nekatere druge stvari so se popolnoma porazgubile. Hitro sem morala vse pospraviti, da ne bi mami česa posumila. Odprla sem omaro ter z enim zamahom pobrala vse drobnarije in tudi večje stvari kot odeje s tal ter jih zatlačila v leseno omaro. Odgrnila sem zavese, da je sončna svetloba nasilno posijala vame ter stekla v kopalnico. V ogledalu sem zagledala sebe. Bitje, ki ga najbolj sovražim na vsem svetu. Lasje so štrleli v vse smeri in tiste butaste zelene oči so silile in žarele kot bi prosile za pozornosti čeprav si je ne želim. Pograbila sem glavnik ter si počesala lase, umila zobe ter obraz in si malce izpopolnila obraz z ličili. Na dolge trepalnice sem dodala debelo plast maskare, na ustnice nekaj rožnate šminke in puder, ki mi je skril kolobarje okoli oči. Ko sem se oblekla in pojedla zajtrk je končno k meni prišla mami... Ravno sem sedela za mizo ter brskala po telefonu, ko se je primajala tja pred mano in se mi nasmehnila.
"Kdaj imaš šolo?"
Me je tiho vprašala jaz pa sem le skomignila prijela šolsko torbo ter odkorakala k vhodnim vratom.
"Če si jezna name zaradi očija moraš vedeti, da je bila ločitev odločitev obeh. "
Je dejala jaz pa sem samo zavila z očmi. Nekaj časa sem stala pred odprtimi vrati nato pa se končno obrnila jo ostro pogledala in se poslovila.

Na avtobusni postaji sem čakala sama. Bilo je že nekje sredi jeseni in mraz mi je lezel čisto do kosti. Brado sem še bolj potisnila v ovratnik bunde ter zamigala z nogami. Čez nekaj časa je iz ovinka prišel velik siv avtobus Ariva ter se ustavil pred mano. Vrata so se počasi odprla in zagledala sem plešastega moškega, ki me je zdolgočaseno opazoval jaz pa sem samo privlekla na plano kartico jo kliknila v ploščico ter se premaknila na zadnji sedež kjer sem bila lahko sama. Še petnajst minut sem sama nato pa se bom začela utapljati v plazu sošolk. Kar streslo me je ob tej misli. Hrup. Na srečo sem bila ena izmed redkih, ki so živeli na tej strani soseske in zato sem bila edina iz paralelke. Glavo sem prislonila ob ledeno, mrzlo okno ter zrla v svet zunaj avtobusa. Megla je pohlepno zakrivala nebotičnike nasproti mene ter druge zgradbe v osrčju Ljubljane. Še pet minut vožnje in bom v šoli.

"O-MOJ-BOG, Katarina končno si prišla!!!!!"
"Katarina bi jutri šla z mano v kino?"
"Obožujem te!"
"Katka prosim sedi z mano pri kemiji!
"Kati bi bila z mano pri športu?"
...
Komaj sem jih prenašala. Bil je tako grozen hrup, da sem samo poskusila usmeriti pozornost k moji najboljši prijateljici Alji, ki je sedela na klopici pod hrastom z oranžnimi listi, ki so počasi odpadali in mehko pristajali na betonskih tleh. Ko me je zagledala mi je veselo pomahala in jaz sem ji takoj stekla v objem. Samo ona je človek, ki me dejansko pozna. Ne mami, ne oči, ne brat, ne sestra... Ona. Alja. Punca z velikimi žarečimi, lešnikovimi očmi ter skodranimi karamelnimi lasmi. Njen nasmeh je bil nekaj najlepšega, kar lahko obstaja na svetu. Sedla sem poleg nje in poslušala ignorirati vse sošolke, ki so letele okoli mene kot kakšne kure brez glave. Prislonila sem glavo na Aljina ramena in svet se mi je zdel lepši. Ko sva se spustili v klet k likovni umetnosti se je pred učilnico Alja obrnila v mojo smer ter se nagajivo nasmehnila.
"Jakob želi sedeti s tabo... Pred tvojim prihodom me je prosil."
Je dejala ter se mi namuznila. Izbuljila sem oči in iz ust se mi je izvil smeh. Vzdignila sem obrv ter odkimala.
"Alja... Saj veš kaj sem si zadala..."
"Ja vem, vem... Po ločitvi tvojih staršev nočeš nobenega fanta."
Me je dopolnila ter zavila z očmi. Prikimala sem ona pa je skomignila.
"Mislim, da bi te ljubezen pomagala osrečiti. In dobro veš kako dolgo si hrepenela po njemu!"
"Prepozno."
Sem hitro in hladno odvrnila.