Stojim in čakam na smrt. Na tisto smrt, katere se je najbolj bojim. Na tisto smrt, ki mi je grozila že nekaj časa. Takrat, ko sem bila ujeta. Ujeta v večnem strahu pred takšno smrtjo, ki jo zdaj pričakujem. Boleča smrt. Pa ne samo boleča. Tudi smrt obžalovanja. Vedela sem, da nisem izpolnila vsega. Nisem rešila družine. Nisem rešila sveta. Nisem rešila *i*sebe*i*. Zato sem zdaj tukaj. Stojim in čakam na smrt.
*b*PRED ENIM LETOM*b*
02.09.1634
Potekal je običajen prvošolski dan. Sama sem stala na robu ulice, kjer je stala šola; ta grozna in zanemarjena šola. Nisem je marala. V njej se ni godilo prav nič lepih spominov. Bila je kot nekakšen... pekel. A tako mi je bilo usojeno.
Nisem človek, niti žival. Sem vampir. In vampir mora biti naučen tako, kakor z njim delajo v šoli. In seveda doma. A moja družina je bila drugačna. Moj oče je bil človek, ki ga je mama spoznala pri svoji nalogi. Tisti življenski nalogi, na katero se to leto pripravljam. Zadnje šolsko leto. Torej sem bila doma naučena drugače - oče mi je bil zgled. On ni pil krvi, ali bil nasplošno popolen na izgled. Bil je tak, kakršna sem si želela biti jaz. Odkar sem se rodila.
Življenje vampirja je bilo težko. Vsaj zame. Še vedno sem bila tista izobčenka na šoli, ali na sploh v Reanbloodu, svetu vampirjev. A oče je vedno pravil: "Biti drugačen, pomeni biti boljši."
Ta stavek je bil moj smisel življenja. Ja, bila sem drugačna. Živali sem jemala ljubeče, in jim nisem pila krvi. To nisem jaz. V resnici, sem na notranjost človek. Na zunanjost pa vampir. In to je težko. Tako težko, kot bi na sebi nosila več kot 10 ton, saj sem se zaradi tega morala hudo prilagoditi svoji prehrani. A morala sem se sprijazniti. Nisem se smela ubiti. Če bi to storila, bi se svetovi premešali, in vse bi bilo narobe. Vsak rojen vampir, je imel nalogo: Zaščititi svoj svet, da ljudje ne izvejo za njega in s tem omogočiti nadaljno mirno življnje brez vojn med bitji teh dveh vrst. Moj oče je bil seveda izjema. Njemu so zaupali. Bil je še v pomoč vampirjem, pri kakšnih težjih nalogah. To sem si želela biti jaz.
Ko se zbudim iz misli, pred sabo zagledam tisto znano postavo. Tisto postavo, ki mi je cela leta do zdaj ogrožala življenje. Ravnateljica Killya. Zaradi nje sem od bolečine dvakrat skoraj umrla. In zato tudi nje nisem marala.
"Briene, da se mi takoj spraviš v razred!" se je grobo zadrla in pokazala tiste svoje krvoločne zobe.
Ha, sem vedela, da zamujam. Medtem, ko sem razmišljala, je že cela šola odšla v svoje razrede, šele zdaj sem opazila, da sva bili z ravnateljico sami.
Ta ravnateljica je bila med najstarejšimi do zdaj, štelo se ji je že 2156 let. Zato je bila tudi tako zelo tečna. Ponavadi je nosila črno oprijeto obleko, pa čeprav je bila za vampirko predebela. Na svojih temno sivih laseh pa je nosila sponko z mrtvo podgano na njej. Oh, uboga podgana...
"Si spet oglušela zaradi 'sestrinega nakladanja'!?"
To je bil pa moj izgovor, da ne poslušam. Imela sem starejšo sestro, staro 556 let, torej za 50 let starejšo od mene, ki je ves čas govorila o svojem veličastnem dnevu, ko so jo prvič videli in je postala popularna. Kdaj si je tudi kaj izmislila, to sem vedela. A bila je precej ljubka za vampirko, vsi so jo oboževali. Ampak ne zaradi njene lepote, temveč zaradi njenega obnašanja. Obnašala se je kot prava kraljevska vampirka, zato je bila tako popularna. Niti slučajno ni bila taka kot jaz. Sploh me ni razumela. Zato nisem marala tudi nje.
Nenadoma me je nekdo z vso močjo plesknil po obrazu. Še sama sem čutila tisti rdeč obris ravnateljičine roke, ki se je po parih sekundah prikazal na mojem bledem obrazu.
"IZGINI V ZAPOR, TAKOJ!!!"
Zapor je tisti prostor na šoli, kamor gredo vsi poredni vampirji, za cel dan. V resnici sem bila to pogosto jaz, zato sem zapor že dobro poznala. Bil je temen kot v kleti, brez majhnega okna ali luči. Skratka, čista tema. A tam sem se lahko umirila in nato brez problema pobegnila. Zapor sem tako dobro poznala, da sem ugotovila za majhno razpoko, kamor sem lahko v svoji obliki netopirja pobegnila do stranišč, ki seveda niso bila zaklenjena.
Hodila sem po bledo sivih hodnikih, in nato po stopnicah navzdol. Vedno bolj temno je bilo. Za mano je hodila ravnateljica Killya, in me vsake toliko časa še dodatno porinila, saj sem zanalašč hodila počasi.
"Tako, zdaj pa te bo notri čakalo presenečenje," se je hudobno nasmejala, nato pa odšla.
Presenečenje... Ne maram presenečenj. To je moja nočna mora, presenečenje me je že velikokrat prestrašilo do kosti. Pa čeprav bi morala biti "neustrašna" vampirka. Takšna, kot so ostali vampirji.
Varnostnik je zaprl kovinska vrata, za katerimi sem stala. Stopala sem po temni sobi in se s prsti dotaknila stene. Čutila sem čisto majhne špice, ki so praskale moje prste. A to me ni motilo.
Ko sem prišla do kotička, kjer sem včasih pobegnila, nikjer nisem začtila luknje. Je bilo mogoče to tisto presenečenje, ki mi ga je pripravila Killya? No, precej očitno je, da je bilo res. Vedela je. Vedela je vse.
*
Po dolgem bivanju v zaporu, me je nekdo izpustil. Ni mi bil znan, a moral je biti eden izmed učiteljev, saj je bil visoke postave in na obraz je izgledal odraslo.
Ko sem pogledala na uro, je kazala 23:30. Torej je bil to moj prvi šolski dan v zadnjem šolskem letu. A nenadoma sem začutila tesnobo; bil je strah, ki ga nisem čutila še nikoli. Strah, kot, da mi mogoče naloga ne bo uspela. Strah, kot da bom podrla vse, kar sem do zdaj zgradila. Strah je bil nejasen in ga še sama nisem mogla razumeti. Zato sem se sesedla sredi ulice na poti domov. Padla sem na kolena in malo zavreščala od bolečine. Srce mi je hudo hitro utripalo, zato sem hitreje tudi dihala. Skoraj sem se že začela dušiti in prijela sem se za srce, ko me je nekdo prijel za ramo. Za mano je stal oče, me dvignil in objel.
--------------------------------------------------------------
To je moja fantazijska zgodba, ki govori o tesnobi te vampirke Briene. Upam, da vas je prvi del navdušil in da bom z zgodbo dosegla najmanj 3. mesto, čeprav vem, da je to nemogoče... Skrata, hvala ker ste prebrali, drugi del pa itak pride že jutri. <3
Lp,
MM12
*b*PRED ENIM LETOM*b*
02.09.1634
Potekal je običajen prvošolski dan. Sama sem stala na robu ulice, kjer je stala šola; ta grozna in zanemarjena šola. Nisem je marala. V njej se ni godilo prav nič lepih spominov. Bila je kot nekakšen... pekel. A tako mi je bilo usojeno.
Nisem človek, niti žival. Sem vampir. In vampir mora biti naučen tako, kakor z njim delajo v šoli. In seveda doma. A moja družina je bila drugačna. Moj oče je bil človek, ki ga je mama spoznala pri svoji nalogi. Tisti življenski nalogi, na katero se to leto pripravljam. Zadnje šolsko leto. Torej sem bila doma naučena drugače - oče mi je bil zgled. On ni pil krvi, ali bil nasplošno popolen na izgled. Bil je tak, kakršna sem si želela biti jaz. Odkar sem se rodila.
Življenje vampirja je bilo težko. Vsaj zame. Še vedno sem bila tista izobčenka na šoli, ali na sploh v Reanbloodu, svetu vampirjev. A oče je vedno pravil: "Biti drugačen, pomeni biti boljši."
Ta stavek je bil moj smisel življenja. Ja, bila sem drugačna. Živali sem jemala ljubeče, in jim nisem pila krvi. To nisem jaz. V resnici, sem na notranjost človek. Na zunanjost pa vampir. In to je težko. Tako težko, kot bi na sebi nosila več kot 10 ton, saj sem se zaradi tega morala hudo prilagoditi svoji prehrani. A morala sem se sprijazniti. Nisem se smela ubiti. Če bi to storila, bi se svetovi premešali, in vse bi bilo narobe. Vsak rojen vampir, je imel nalogo: Zaščititi svoj svet, da ljudje ne izvejo za njega in s tem omogočiti nadaljno mirno življnje brez vojn med bitji teh dveh vrst. Moj oče je bil seveda izjema. Njemu so zaupali. Bil je še v pomoč vampirjem, pri kakšnih težjih nalogah. To sem si želela biti jaz.
Ko se zbudim iz misli, pred sabo zagledam tisto znano postavo. Tisto postavo, ki mi je cela leta do zdaj ogrožala življenje. Ravnateljica Killya. Zaradi nje sem od bolečine dvakrat skoraj umrla. In zato tudi nje nisem marala.
"Briene, da se mi takoj spraviš v razred!" se je grobo zadrla in pokazala tiste svoje krvoločne zobe.
Ha, sem vedela, da zamujam. Medtem, ko sem razmišljala, je že cela šola odšla v svoje razrede, šele zdaj sem opazila, da sva bili z ravnateljico sami.
Ta ravnateljica je bila med najstarejšimi do zdaj, štelo se ji je že 2156 let. Zato je bila tudi tako zelo tečna. Ponavadi je nosila črno oprijeto obleko, pa čeprav je bila za vampirko predebela. Na svojih temno sivih laseh pa je nosila sponko z mrtvo podgano na njej. Oh, uboga podgana...
"Si spet oglušela zaradi 'sestrinega nakladanja'!?"
To je bil pa moj izgovor, da ne poslušam. Imela sem starejšo sestro, staro 556 let, torej za 50 let starejšo od mene, ki je ves čas govorila o svojem veličastnem dnevu, ko so jo prvič videli in je postala popularna. Kdaj si je tudi kaj izmislila, to sem vedela. A bila je precej ljubka za vampirko, vsi so jo oboževali. Ampak ne zaradi njene lepote, temveč zaradi njenega obnašanja. Obnašala se je kot prava kraljevska vampirka, zato je bila tako popularna. Niti slučajno ni bila taka kot jaz. Sploh me ni razumela. Zato nisem marala tudi nje.
Nenadoma me je nekdo z vso močjo plesknil po obrazu. Še sama sem čutila tisti rdeč obris ravnateljičine roke, ki se je po parih sekundah prikazal na mojem bledem obrazu.
"IZGINI V ZAPOR, TAKOJ!!!"
Zapor je tisti prostor na šoli, kamor gredo vsi poredni vampirji, za cel dan. V resnici sem bila to pogosto jaz, zato sem zapor že dobro poznala. Bil je temen kot v kleti, brez majhnega okna ali luči. Skratka, čista tema. A tam sem se lahko umirila in nato brez problema pobegnila. Zapor sem tako dobro poznala, da sem ugotovila za majhno razpoko, kamor sem lahko v svoji obliki netopirja pobegnila do stranišč, ki seveda niso bila zaklenjena.
Hodila sem po bledo sivih hodnikih, in nato po stopnicah navzdol. Vedno bolj temno je bilo. Za mano je hodila ravnateljica Killya, in me vsake toliko časa še dodatno porinila, saj sem zanalašč hodila počasi.
"Tako, zdaj pa te bo notri čakalo presenečenje," se je hudobno nasmejala, nato pa odšla.
Presenečenje... Ne maram presenečenj. To je moja nočna mora, presenečenje me je že velikokrat prestrašilo do kosti. Pa čeprav bi morala biti "neustrašna" vampirka. Takšna, kot so ostali vampirji.
Varnostnik je zaprl kovinska vrata, za katerimi sem stala. Stopala sem po temni sobi in se s prsti dotaknila stene. Čutila sem čisto majhne špice, ki so praskale moje prste. A to me ni motilo.
Ko sem prišla do kotička, kjer sem včasih pobegnila, nikjer nisem začtila luknje. Je bilo mogoče to tisto presenečenje, ki mi ga je pripravila Killya? No, precej očitno je, da je bilo res. Vedela je. Vedela je vse.
*
Po dolgem bivanju v zaporu, me je nekdo izpustil. Ni mi bil znan, a moral je biti eden izmed učiteljev, saj je bil visoke postave in na obraz je izgledal odraslo.
Ko sem pogledala na uro, je kazala 23:30. Torej je bil to moj prvi šolski dan v zadnjem šolskem letu. A nenadoma sem začutila tesnobo; bil je strah, ki ga nisem čutila še nikoli. Strah, kot, da mi mogoče naloga ne bo uspela. Strah, kot da bom podrla vse, kar sem do zdaj zgradila. Strah je bil nejasen in ga še sama nisem mogla razumeti. Zato sem se sesedla sredi ulice na poti domov. Padla sem na kolena in malo zavreščala od bolečine. Srce mi je hudo hitro utripalo, zato sem hitreje tudi dihala. Skoraj sem se že začela dušiti in prijela sem se za srce, ko me je nekdo prijel za ramo. Za mano je stal oče, me dvignil in objel.
--------------------------------------------------------------
To je moja fantazijska zgodba, ki govori o tesnobi te vampirke Briene. Upam, da vas je prvi del navdušil in da bom z zgodbo dosegla najmanj 3. mesto, čeprav vem, da je to nemogoče... Skrata, hvala ker ste prebrali, drugi del pa itak pride že jutri. <3
Lp,
MM12
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aja, pa na začeku sem se zmotila: Potekala je običajna prvošolska NOČ. (Ker je vampirka)
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
U bistvuuuuuuuuuuuuu če tko pogledaš.................... Boš dobila nagrado:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
Vem da jo boš ker imaš zalo zanimiv domišljijski svet (sj ga mam tut js sam čist drgačnga). Mislm škoda bi blo, da taka dobra zgodba ne bi bla nagrajena...
Aja, tole si zasluži moj :heart:
Vem da jo boš ker imaš zalo zanimiv domišljijski svet (sj ga mam tut js sam čist drgačnga). Mislm škoda bi blo, da taka dobra zgodba ne bi bla nagrajena...
Aja, tole si zasluži moj :heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ta zgodba pa je naravnost popolna, sploh pa zato, ker obužujem zgodbe o vampirjih ;) Kot je že Bela povedala, si ta zgdoba definitivno zasluži nagrado, seveda pa tudi všeček. <3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zgodba je ful fajn, aj lov vampirje :heart_eyes::heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg kok si ti talentirana za pisanje zgodbb, prou w.a.u! Jz mam zlo rada vampirske zgodbe in da si mene navdušila je res wau ker me redkokera zgodba na pilu navduši! Bravo Miš! Izkoristi ta talent ki ga imaš koker se da! Komi čakam na nov del in maš moj lajk<33
hearts:kissing_heart:
hearts:kissing_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wow!kakšna zgodba?ponavadi dploh ne berem fantastike a ta me je navdušila.In različni pomeni besed npr.zapor je šolski pripor.lepo domišljijo imaš in prav je da jo imaš ker brez nje smo prazni nič.nadaljuj in moj like je že vmes.:smile:🤩:kissing:
0
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Energija
Ojla,
upam, da mi boste lahko pomagali.
Že nekaj časa se mi dogaja, da se počutim brez energije in ne vem, kaj naj naredim. Kot, da energije ne dobim, ampak želodec pa imam poln. To je kar težko opisati, na primer težje prehodim dolge poti, se mi kar vleče. Čudno mi je tudi to, da hitro postanem lačna (npr. 3 ure po obroku), ampak v sebi še zmeraj čutim, kot da še imam hrano v sebi (od prej).
Hvala za pomoč <33
upam, da mi boste lahko pomagali.
Že nekaj časa se mi dogaja, da se počutim brez energije in ne vem, kaj naj naredim. Kot, da energije ne dobim, ampak želodec pa imam poln. To je kar težko opisati, na primer težje prehodim dolge poti, se mi kar vleče. Čudno mi je tudi to, da hitro postanem lačna (npr. 3 ure po obroku), ampak v sebi še zmeraj čutim, kot da še imam hrano v sebi (od prej).
Hvala za pomoč <33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Top prispevki festivala
Oglas
Zadnji odgovori festival
LOVAM 🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰:smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk:
LOVAM 🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰:smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk::smirk:
Omg:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:
Jokam ...
jaaaaaa, bela!!!! super je! ampak sad:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:. ...
to je tok super!!!! pač, res popolno:sob::sob::sob::sob::sob::sob:
tok ...