...''Ne'' sem rekla. ''Samo tega ne''...

Ščemelo me je vsepovsod. Hiša v kateri sem stanovala že od mojega rojstva je bila zaprašena ter razmajana. Odkar mi je umrla mama je vse prazno. Naenkrat sem se prebudila iz nočne more ki me je tlačila. Težko je verjeti vendar te sanje so se mi dogajale ves čas! Kot ste že izvedeli je moja mama umrla. Neverjeto težko mi je biti sama. Seveda imam očeta, a ta se ne zmeni zame. Vsak dan, (ker me tako skrbi) preverim če je oče vredu ko pridem iz šole. Včasih je kar težko ampak saj je vredu. Seveda za očeta poskrbim najbolje kar lahko. Kuham kosilo, se trudim v šoli, pospravljam... No dovolj o meni!

S prijatelico sva odšli na sprehod čez mesto pa vse do reke.''Samo ne morem več'' je rekla.''Rada bi samo končala s tem presnetim življenjem'' Kar naenkrat mi je srce začelo biti hitreje.''Zakaj? Mislim saj si popolna in super izgledaš...'' Zavdihnila je in rekla ''Veš, na zunaj lahko človek izgleda najbolje, a odznotraj ni tako. No moram iti. Adijo'' Saj ni rekla niti ''se vidiva jutri'' ali kaj podobnega. Ta večer sem se odpravila spat malo prej, saj sem hotela da ta dan čimprej mine. Prebrskala sem vsa družabna omrežja in nič novega. Zaspala sem.

Naslednje jutro sem se zbudila, poskrbela za očeta, se pripravila in odšla v šolo. Most je bil zaprt in okoli njega veliko ljudi. Pomislila sem da je najvrjetneje samo kaj odspodaj. Ko sem prišla v šolo prijateljice ni bilo.''Ne...Samo tega ne....