Zgodnjejesenski veter mi nežno odpihne skodran pramen z obtolčenega obraza. Zamežikam in dvignem pogled proti oranžnemu Soncu. Zaprem oči in se za trenutek prestavim osem let nazaj. Le za trenutek. Le za trenutek si želim oditi s tega sveta. Počasi zamežikam, da bi odprla oči, vendar jih ob nizkih žarkih znova priprem. Pred očmi imam pomirjujočo rdečo-oranžno barvo naše najbližje zvezde. To je edina rdeča, ki me pomiri. Vse ostale tople barve mi povzročajo stisko. Zakaj? Zakaj ne morem zbežati osem let nazaj? Ali naprej? Ali sploh želim videti prihodnost? Počasi razprem razpokane ustnice in plitko vdihnem. *i*Problem ni kraj,*i* si priznam *i*Problem je čas.*i*

Danes je dan 2999. Jutri bo dan 3000. Nisem se zmotila – pri štetju nečesa takega se nikoli ne zmotim. Daje mi realen občutek za čas. Objektiven pristop. Številke mi prej niso bile tako pomembne. Niso imele teže. Pred 2999 dnevi sem se navduševala nad svetom matematičnih števil in njihovo ponovno in ponovno povezanost. Najbolj mi je bilo všeč, da jih je neskončno mnogo. Zdaj to najbolj sovražim. Če jih je neskončno mnogo, jim ne morem priti do konca. Če bi jim prišla do konca, bi bilo konec štetja in bilo bi konec … bilo bi konec tega mejnika v zgodovini. Začelo bi se novo obdobje.
Oddaljen pok me prisili, da se vrnem v sedanjost. Sovražim jo. Sovražim. Več kot *i*sovražim*i* ne znam reči, a vendar čutim veliko več kot le sovraštvo. A zakaj tega ne morem reči? Odgovor je jasen: ker me je strah. Preplavi me val neodobravanja in jeze. ''Nikoli ne reci, da te je strah.'' Tako se glasi naslov ene mojih ljubših knjig iz otroštva. Glavni junakinji se oče rekel nekaj takega: če te je strah vojne, ti bo prišla do živega.

Umazane koščene prste ovijem okoli pločevinaste kanglice za mleko. Potolčena je. Preveč potolčena. Rja na robovih ustvarja butaste vzorce, ki izdajajo pomanjkanje. Samo po vodo moram. Samo do vodnjaka moram in nato nazaj. A vendar je vsaka naslednja sekunda vprašljiva. En napačen korak in si mrtev. Eno sekundo si prehiter in ti metek zluknja čelo. Eno sekundo si prepočasen in ti granata odnese sluh.

Osredotočim se na nekdaj turistično priljubljen most. Na njem patrolirajo trije vojaki v temno zelenih suknjičih in blatnih hlačah. Globoko zavzdihnem in zadržim dih. Zeleni vojaki ne napadajo civilistov. Jaz sem civilist in še otrok. Ženska. Mladostnica? Ne vem, sami se bodo odločili, če sem otrok ali ne. Most je edini meni znan varen prehod do vodnjaka. Reka je že pet let zastrupljena. Natančneje od dneva 1253, ko je ob spopadu prišlo do puščanja nevarnih odpadkov. Čez slab teden je pitje iz reke postalo smrtonosno. Najprej oslepiš, čez šest od osem dni ti izpadejo vsi lasje in nato ti preostane le še kakšen mesec življenja. Vendar mnogi ne zdržijo in že po tednu dni naredijo samomor. Le-ta je še najbolj enostavna stvar, ki jo lahko narediš – le slep se moraš sprehoditi po mestu in mrtev boš v manj kot petnajstih minutah. Vojaki so nepotrpežljivi, ko pride do bolnih in pohabljenih.

Znova izdihnem in vdihnem. Vem, da se mi v očeh nabira strah, zato se odločim odklopiti. Še enkrat se ozrem proti podrtim blokom in stopim proti mostu. Noge postavljam pred sabo in pazim, da se ne spotaknem. Izogibam se neposrednemu očesnemu soočenjem z vojaki.
''Kali g mais, marioneta?'' zažvižga najmanjši vojak v svojem jeziku.
Zmrznem. Obstanem na mestu, nekje na prvi četrtini mosta in se začnem očitno tresti. Sranje.
''Ak-Akla,'' odvrnem s tresočim glasom in dvignem kanglico.
Zakrohotajo se. Moj strah ji veseli. Še bolj pobesim pogled in se naredim majhno. Z grozo v očeh opazim, kako se mi sogovorec približa. Njegov obraz je snežno bel in brez praske. Novinec je. Novinec, ki še ni okusil krvavih tal bojišča. Novinec, ki misli, da je služenje vojski nekaj plemenitega in za povrh dobro plačano. Prav tako ponuja oblast in nadvlado nad civilisti. Z levico podrsa po mojem boku in me pritisne na kamnito ograjo. Zagrabi me panika, vendar mirno diham, ko zdrsi proti robu cunjastega krila. Voham njegov smrdeč zadah, ki zaudarja po riževem rumu. Vse kar lahko naredim je, da čakam, da se me naveliča. To ali sem mrtva v trenutku.

Znova se oglasi pok, vendar je tokrat bližje in bolj oglušujoč. Zdaj uniformirance zagrabi panika in hitro sežejo po orožju. V trenutku, ko se vojak odlepi od mene se poženem na drugo stran reke. Ne menim se za streljanje, ne menim se za moške na mostu. Vse kar vidim pred sabo, so ostanki pogorele hiše. Dosežem jo kasneje kot si želim in se stisnem med lesenim pohištvom ter kovinskimi kopalniškimi cevmi. Kanglico prižamem k sebi in poskusim potegniti noge v kritje. Štejem sekunde in si ne upam pogledati ven. Nočem videti, ali je bel most že krvav. Nočem videti, ali so vojaki mrtvi. Nočem niti videti, kdo napada. Pot mi teče po naježenem vratu in tanka siva tunika se mi lepi na hrbet. Trebušna kislina se mi začne dvigovati ob najbolj neprimernem trenutku.
Hrup postopoma utihne. Šele zdaj ugotovim, da sem si z rokami pokrila ušesa. Kako neumno! Nisem več otrok, ki si pokriva ušesa ter vztrajno misli, da bo tako ubežal nezaželenemu prizoru. Nisem več otrok, ki potrebuje starše, da se na njih obeša. Nisem … Debelo pogoltnem. Nisem več otrok, ki verjame v boljši jutri. To je minilo na dan 147.

Skobacam se iz kritja in previdno odidem proti vodnjaku. Najdem ga v samotni slepi ulici, ki jo obdajajo majavi bloki. Z balkonov se perilo suši skupaj s sivimi rožami. Pomanjkanje vode vsem povzroča težave – celo najodpornejšim rastlinam. Negotovo stopim proti kamnitemu vodnjaku in potegnem za škripec. Na srečo ga je nekdo popravil, zato ne spušča izdajajočega cvilečega zvoka. Vode v kovinskem škafu je malo in še umazana je. Previdno jo povoham. Zaudarja po kanalizaciji. Nikoli se nisem navadila ostudne ''ptičje'' hrane ali rjavkaste vode. Tudi če bi se rodila v takem svetu, se ne bi. Ampak znova gre tu za preživetje. To je edina beseda, ki daje vsem smisel v tem bednem času. Za preživetje moramo žrtvovati svoj jaz. Žrtvovati moramo svojo unikatnost, svoj ponos in se prilagoditi toku bučeče krvave reke. Če ne, nas reka pogoltne.
Kanglico napolnim in se ozrem na levo proti zelenim lesenim vratom. Stopim do njih in primem za zdelano kljuko. Trikrat potrkam in nato še štirikrat počasneje. Vrata se naglo odprejo, neznanec me sunkovito potegne v notranjost, zaloputne zdelana vrata ter prisloni majhno pištolo na moje čelo. Ne grede na velikost orožja me bo zagotovo pokončala enako hitro kot večja.
''Koda?'' sikne skozi stisnjene zobe.
''Kojotovi falafli.''
Na čelu ne čutim več kovinskega hladu, me pa zato zaslepi medla svetloba utripajoče žarnice. Iz sence stopi znan zguban obraz.
''Poveljnik,'' mu pokimam.
''Lepo te je videti 586.''


*****
Hvala, da si prebral mojo zgobdo. Vesela bom vsakega všečka in komentarja. Zaželjena je kritika, saj lahko le tako izboljšam svoje pisanje.
Gre za znanstveno-fantastiko, ker se dogaja v prihodnosti (več v naslednjih delih). Podobnost z vam znano osebo ali krajem je nenamerna.

Clara:spider: