Ikona Ikona Ikona Ikona
pepca oblacek

značka Zgodba: Žrtvovanje: Usoda~Celotna zgodba

Usoda~Celotna zgodba

36
~Pozdravljeni! Tukaj objavljam še celotno zgodbo :) Zato, da bo lažje najti, če želi kdo prebrati :)~


1. POGLAVJE

Njeni koraki so neslišno stopali po obokanem hodniku, zavitem v tančico teme. Srebrne balerinke so zadušile zvok njenih stopal, ko je stopicala po marmornatih ploščicah, lično položenih druga zraven druge. Zaradi teme je skoraj ne bi opazil, če ne bi njenega drobnega telesca krasila bohotna svilnata obleka. Na ramenih je obleko, ki je bila že tako pretežka za nosit, popestrila bela čipka, ki se je končevala pri dekličinem oprsju. Podkrila so se pod sivkasto svilo tako številčila, da je bila temperatura pod njimi najbrž neznosna, a dekleta to še zdaleč ni motilo. Še vedno je s svojimi oceansko turkiznimi očmi vestno opazovala, če se za katerimi od mnogih vrat prikaže kakšen stražar. Teh je imela namreč že pošteno zadosti, vedno so ji uničili, zdaj že mnogokrat spodleteli plan, da se reši iz ujetništva, katero ji je bilo zadano že ob rojstvu. Teža krone, ki sedaj še ni bila popolnoma na njeni glavi, jo je potiskala k dnu. Dobro se je zavedala kakšno breme ji sedi na plečih. Zato je vsakič, ko so starši praznovali kakšno neumnost na dvoru izkoristila za pobeg. Do zdaj so jo vedno ujeli in zaprli v sobane, čudi pa jo, da so tako naivni, da niso posumili, da bo spet in spet poskušala. Za njene incidente seveda nihče ni omenil kralju in kraljici, pravzaprav bi se jim za to morala zahvaliti, če imaš tako stroge starše kot ona, te najbrž nikoli več ne bi spustili na svetlo.
Zadržala je dih, ko je za kotom, tik pred koncem hodnika zaslišala požvižgavanje. Skrila se je za bližnji steber, v upanju, da je tisti zaradi teme ne bo opazil. Tega tedaj še ni vedela, a droben sij Lune ji je osvetlil srebrne lase, skrbno počesane in privzdignjene. Iz vogala je na široko prikorakal Seol, poveljnik straže. Njegovo izjemno močno telo je bilo oblečeno v enaka oblačila kot vedno; črna halja, črne hlače, za katere sta bila zapeta veriga in pas. Pas je bil seveda črn, ročno izdelan iz usnja ene kraljevih krav, za pasom pa je bilo vedno eno bodalo, meč in sulica. Princesa se je čudila, kako lahko vsa ta orožja nosi na sebi, glede na veliko težo kovine. Edino kar na njemu ni izgledalo pusto in je popolnoma uničilo njegovo nevidnost v temi, je bil rubin na ročaju od meča. Kot kri rdeč dragulj se je svetil na srebrnkastem ročaju. Princesa mu je že ničkolikokrat povedala, da ta mala malenkost popolnoma uničuje in reže skozi njegov stil, ki je bil mimogrede, malo depresiven, a tridesetletni poveljnik se za to ni nikoli zmenil, vedno je odgovoril z enim in istim, ''meni je všeč''.
Ravno je poskušala potegniti obleko čimbolj k sebi, v glavi preklinjajoč, da tako bogate obleke sploh nimajo smisla in se dediči z njimi le razkazujejo, ter poskušajo osvojiti svojo avtoriteto, ko se je poveljnik oglasil s tistim neizmerno zoprnim tonom.
''Gospodična Tesseleanale, ne bi morali biti vi v svojih sobanah ob tej pozni uri?''
Princesa se je odmaknila od stebra in nadaljevala s tonom, ki ni niti najmanj kazal na prestrašenega, v teh situacijah se je namreč znašla že neštetokrat.
''Saol, vam nisem rekla, da lepo prosim ne uporabljate mojega celotnega imena, neizmerno me živcira, da sta mi starša izbrala ime, ob katerem se marsikomu zaplete jezik. Kličite me Tessy.''
Saol ni odreagiral z rdečico ali nasmehom, še vedno je ohranil leden obraz, katerega je imel na sebi odkar Tessy pomni.
''Ste spet poskušali pobegniti?'' je nadaljeval z vprašanjem.
Princesa Dorllinga, kraljestva večne pomladi ni rabila odgovoriti, odgovor je bil nedvoumen.
''Pospremiti vas bom moral h kralju,'' je rekel in jo pograbil za zapestje.
''Mislim da ste se zmotili, gospod Saol, bi lepo prosila da greva v moje sobane, ni potrebe po obisku kralja.''
Poveljnik je še bolj prijel za njeno zapestje, da se je morala potruditi, da ni zacvilila. Ni bila čisto prepričana, če mu je bilo dovoljeno tako delati z njo, a oporekati se mu ni upala, njegov oster pogled jo je strašil.
''Oh ne, vaše visočanstvo, vaše muhe se pojavljajo že predolgo, mislim, da bo to moral rešiti sam kralj, vaš oče.''
Princesa je pogoltnila in nadaljevala sta pot proti Kristalni dvorani.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
V Kristalni dvorani je zvok počasnega valčka odmeval med starimi zidovi in med glasbo se je dalo razločiti tudi nekaj pogovorov plemičev, večinoma ena in ista tema in ene in iste govorice, ki so se na koncu vedno izdajale za lažne. To noč je krožila zgodba, da se je kralj sosednjega kraljestva Frenfurt, že petič poročil, tokrat spet s svojo prvo ženo. Le malokdo je nasedel govoricam o petih porokah komaj dvajsetletnega kralja, a vsem je bilo skupno, da so radi opravljali, ne glede na to, ali so bile čenče resnične ali ne.
Le malokatera duša se ni pojavila na plesišču, eni od njih sta bila kralj in kraljica Dorllinga, ki sta le sedela na svojih prestolih na koncu Kristalne dvorane in se kot vedno smehljala. No, vsaj kraljica se je, kralj je ohranil svoj brezizrazen obraz. Zraven njiju je na enem, manjšem prestolu sedel moški, star okoli petindvajset let. Njegovi svetli lasje so mu zakrivali oči, ko je v temnem brezrokavniku in še temnejših hlačah zavrnil vsako dekle, ki ga je povabilo na plesišče.
''Marcus, ne greš plesat? Zakaj si ne najdeš ženske in se z njo poročiš, da boš kasneje lahko zasedel očetovo mesto? Saj veš, da si to želim,'' je rekla kraljica.
''Mama, povedal sem vama že, da nočem nobene od teh plemkinj in princes. Jaz nočem ženske!'' Pri zadnjem stavku je povzdignil glas, da je moral kralj obrniti pogled k njemu.
''Lepo te prosim, ne povzdiguj mi glasu! Dobro veš, da si ti prestolonaslednik in bo kmalu vse to tvoje. Vsa polja, vse gore in vsa morja našega kraljestva. Samo najti si moraš pravo, drugače ne bo nič.'' Oče se je obrnil nazaj in začel pogovarjati z vojvodo, kar je Marcusu dalo znak, da je zanj pogovora konec.
''Hočeva le, da razumeš. Tvoja brata imata ženo zagotovljeno že od rojstva, pa še najstnika nista, tvoja sestra pa … No, saj veš, da tako kot ti protestira proti poroki, ampak ko enkrat dopolni osemnajst jo omožimo s princem Helmetom in tako osvojimo še kraljestvo Zeyyn. Moraš me razumeti Marcus, to je za tvoje dobro.''
Tudi mama se je obrnila stran in se posvetila kupici dvornih dam, ki so smehljaje se pogledovale proti princu, kateri pa jih sploh ni opazil. Razmišljal je le, kako se bo rešil iz tega zapora.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Stolp z uro je odbil dve zjutraj, ko so se velika vrata za vhod v Kristalno dvorano na stežaj odprla. Glasba je potihnila in zvoki čebljanja vse povprek so se ustavili. Pred vrati je stal poveljnik straže in princesa Tesseleanale. Vstopila sta v dvorano, obadva z resnimi obrazi, a na princesinem se je dalo razločiti strah. Ogromno strahu. Kraljica se je nasmehnila, da so se gubice na njenem obrazu kljub ličilom razločile in glasno, mogočno dejala.
''Pa si le prišla. Sem mislila, da boš celo noč čepela v sobanah zaprta s knjigami.''
Tessy se ni nasmehnila nazaj in Saol jo je potegnil proti prestoloma. Vzbudila sta kraljevo pozornost, zato se je tudi ta nehal pogovarjati s kupom svetnikov in ju opazoval s pogledom.
''Nadaljujte,'' je pomignil proti dvorani, ko je videl, da sta prišla sem iz drugega razloga kot zaradi zabave.
''Kaj se dogaja?'' je zaskrbljeno vprašala kraljica in ob tem ni umaknila svojih temno modrih oči iz princese. Tej se je na obrazu poznalo obžalovanje.
''Se lahko pogovorimo na samem,'' je predlagal Saol in pomignil na skupino plemičev, ki je zelo vidno vlekla na ušesa njihov pogovor.
Stopili so iz dvorane, najprej kralj in kraljica, nato Saol in Tessy, na koncu pa še kopica dvornih stražarjev, kar se je Tessy zdelo popolnoma nepotrebno, glede na to, da je bil z njimi Saol, najboljši bojevnik v vsem kraljestvu. Prišli so do velikih lesenih vrat, katerih Tessy še ni videla. Kralj je prijel za tolkalo in potrkal. Zvok medenine, ko je udarila ob les je napolnil prostor in trenutek za tem so vstopili v sobo. V sobi, veliki najbrž pet kvadratnih metrov, definitivno ni bilo prostora za vse, zato je Saol stražarje prosil, naj ostanejo zunaj. Prostor je bil temen, edina svetla stvar je bil soj lune, ki je pronical skozi zaprašeno okno, a to se je spremenilo, ko je kraljica prižgala baklo, ki je visela na kamniti steni. Tessy ni bilo jasno, zakaj sta se starša odločila razpravljati v tej sobi, v gradu je namreč še nešteto večjih in manj prašnih sob, ampak ni uspela vprašati, saj je poveljnik straže že začel.
''Torej, vaši visočanstvi, na začetku vam tega nismo nameravali povedati, ni bila velika stvar, ampak to se dogaja že predolgo časa. Vaša ljuba hčerka, princesa, iz neznanega razloga sili ven. Sklepamo, da hoče pobegniti iz gradu, a smo jo do zdaj vedno ujeli. Vem, nič nam ne uide.'' Ob tem na koncu se je Saol vzravnal in pokončno držal, princesa bi lahko prisegla da se je nasmehnil. A to, da ga vidi prvič nasmejanega, je ni odvrnilo od tega, da mu zasika nazaj, nekaj, kar je kasneje močno obžalovala.
''Ti izdajalec, lažnivski!'' To se seveda za princeso nikakor ni spodobilo, zato ni bilo presenečenje, ko je kraljica na široko zazevala, Saolov izraz pa ni ostal več toliko brezizrazen.
''Saol, pojdi, hvala za informacijo,'' je pomignil kralj proti vratom, preden se je poveljnik priklonil in jo ucvrl skozi izhod.
Tessy je globoko pogoltnila, ker je vedela kaj sledi.
Tiste noči so se iz njenih soban slišali kriki in poki.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

2. POGLAVJE

Naslednjega jutra se je zbudila zelo zgodaj. Sonce sploh še ni dodobra vzšlo in razprostrlo svojih žarkov, ko je Tessy, princesa Dorllinga že stala sredi sobe. Gola stopala je pogreznila v bel tepih, preden je stopila po svojih sobanah do kopalnice. Vhod vanjo je bil zaprt z medeninastimi vrati, katere barva je bila princesi vedno všeč. Od nekdaj je oboževala zlato barvo, kako se sveti in bohoti v vsej svoji lepoti in blišču. Potisnila je težka vrata in stopila v ogromno kopalnico. Po Tessynem okusu je bila opremljena še preveč, nesmiselno se ji je zdelo v isti prostor postavljati dve kadi, za povrh še vijolične barve. Preprosto preveč. Stopila je do širokega ogledala in si pogledala krmežljav obraz vanj. Srebrni lasje, ki so ji po navadi počivali v visoko speti pričeski, so zdaj razmršeno štrleli na vse možne strani in pokrivali veliko modrico na njenem čelu. Iz lesenega predala, okrašenega z vijugami, črticami in pikicami, je vzela hladilno kremo. Tekočo belo snov si je skrbno utrla v čelo in stisnila zobe, ko jo je močno zapeklo. Dvignila je satenasto spalno srajco in trznila ob hladnem občutku, ko si je kremo namazala še po hrbtu. Stopila je mimo medeninastih vrat po hodniku naprej do konca, dokler ni prišla do srebrnih vrat, ujemajočih se z njenimi lasmi. Za njimi so se razprostirale omare polne oblek. Navadnih, za svečane dogodke in celo poročnih. Poročnih ni mislila nikoli zares obleči, tam so visele le, ker ji je mama tako ukazala. Izbrala je oceansko modro tuniko, edino normalno obleko, ki se je znašla v njeni omari. Pri preoblačenju je skrbno pazila, da se ni dotaknila ran, ki jih ji je ponoči zadal oče. Saj drugega tako ali tako ni pričakovala. Bila je predrzna in za kazen zdaj ne more dva tedna iz svojih soban. Vsaj knjig ima dovolj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Odvrgla je prebrano knjigo na konec postelje in zavzdihnila. Ura je odbila tri popoldne in prebrala je že šest knjig. Sklonila se je naprej proti spalni omarici, da bi si vzela še eno in pri tem umaknila bel baldahin, ki ji je visel čez posteljo. Ravno je odprla prvo stran Kralja mesečine, ko je na velika spalnična vrata potrkalo.
''Naprej,'' je velela in pri tem ni umaknila pogleda s knjige.
''Pozdravljena, sestrica,'' je rekel moški glas in Tessy se je vrgla s postelje bratu v objem.
''Marcus, kaj pa ti tukaj?''
Prestolonaslednik se je sestopil in si utrl pot mimo princese, ter se usedel na rumen naslanjač z izvezenimi cveticami. Prekrižal je noge in Tessy je lahko videla, da je zaskrbljen. Njegov obraz vedno razpotegnjen v nasmešek je zdaj počival v objemu teme. Oči, ki so mu vedno rjavo sijale, so tedaj oddajale neprijetno vzdušje in lahko bi prisegla, da je Tessy stopila korak stran.
''Sem slišal, da hočeš pobegniti,'' je končno začel po dolgem premoru.
Princesa ni odgovorila in si popravila gube na tuniki. Šele takrat je opazila z belo izvezen znak na levem krilu obleke. Zamežikala je in se poskušala spomniti, kje ga je že videla, a ji je misli presekal brat.
''To je popolnoma neodgovorno.''
''Ah, daj no, samo jezen si, ker se tega nisi spomnil prej,'' se je nasmehnila in naslonila na naslonjač barve sivke nasproti njegovega.
''Tessy, saj se zavedaš, da boš čez manj kot teden dni dopolnila osemnajst let, kajne?'' Princ jo je zaskrbljeno pogledal.
''Ja, Marcus. In ti boš čez pet mesecev dopolnil 26. Kam ciljaš?''
Prestolonasledniku je bilo še preveč jasno, da se njegova sestra ne zaveda čisto vsega, česar bi se morala. Vidno živčno se je vzravnal na stolu in sklenil, da bo rekel kar naravnost.
''Tessy… Starša te bosta dala omožiti, takoj ko dopolniš polnoletnost.''
Bodoča kraljica kraljestva Zeyyn je na široko zazevala, preden so njene noge le še oplazile topel tepih in je z glavo udarila ob mrzle ploščice.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Gloria, kje je moj čaj?''
Kraljica je sedela sama v zlatem salonu, na enem njenih prestolov, ki so bili že prav raztrošeni po celotnem gradu. Lasje, ki so ji nekoč valovili po ramenih kot zlati prameni, so dobivali sivkasto barvo in oči, včasih polne radosti in navdušenja, so oddajale le utrujenost. Nagubana roka je s prsti tapkala po prestolu, v upanju, da počasna služabnica prinese kraljičin popoldanski čaj. Gloria, stara služkinja je na gradu delala že desetletja in počasi jo je dajala demenca, zato skoraj nikoli ni naredila prave stvari, za kar so jo prosili. A kljub temu je bila na gradu izjemno priljubljena, in čeprav je kralj svoji ženi že zdavnaj rekel, naj jo odpusti, kraljica ni rada slišala njegovega mnenja.
Izza vogala je pristopila stara ženica, kateri bi zlahka prišteli čez sedemdeset, če ne celo osemdeset let. Bila je izjemno stara za tisti čas, lahko bi jo jemali kot diamant, zelo redek diamant. V tresočih se rokah je nosila belo skodelico in čajnik. Lahko bi prisegel, da bo kmalu vse spustila na marmornata tla.
''Tukaj si,'' je rekla kraljica, ko je Gloria odložila čaj na mizico.
''Se opravičujem, vaša visokost, da je vzelo tako dolgo časa. Veste jaz sem…''
''Ja, ja, važno da ste prinesli,'' jo je prekinila kraljica in si v skodelico nalila kamiličnega čaja.
Posrkala je požirek in se naslonila nazaj v rdeč prestol.
''Kje so moji sinovi?''
''Vaša najmlajša, se mi zdi, imata popoldanski pouk. Prestolonaslednika pa nisem videla. Vsaj zdi se mi tako …''
Kraljica je posrkala še nekaj požirkov, preden je stopila do bronastih vrat. Tik preden je poprijela za kljuko, jo je služabnica ustavila.
''Vaše visočanstvo, če smem… Sledim govoricam, da naj bi čez teden dni omožili princeso Tesseleanale. Vsaj mislim, da ji je tako ime… Kaj ni malo prezgodaj. Seveda ne, če bi našli nekoga njene starosti, ampak lepo vas prosim, princ Helmet je dvajset let starejši od nje!''
Kraljica se je obrnila in pogledala Glorio. Nič dobrega ni kazalo na tem pogledu.
''Kot prvo, Gloria, princ je od nje starejši petnajst let in to niti ni tako velika številka. Moja starša sta bila razlike štiriindvajset let in se je vse izšlo dobro. Kot drugo pa, naše družinske stvari se vas prav nič ne tičejo.''
Kraljica se je zasukala na petah in niti ni namenila več pogleda stari služabnici. Pred vrati je čakala straža, ki je kraljico pospremila do njenih soban. Bila je razjarjena, seveda, ampak si ni mogla pomagati, da ni pomislila, da ima služkinja morda prav.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zvok njenih korakov je odmeval po grajskih hodnikih. Ti so le pospeševali svoj tempo. Princesa je zadihana vijugala med hodniki, ko so se za njo slišali kriki jeznih stražarjev. Bila je že izučena kje mora zaviti, grad je bil njen dom. Ampak za razliko od nje so stražarji poznali skrivne vhode, zato je morala biti previdna pri katerem stebru zavije levo in pri katerem desno.
Sonce je ravno zahajalo za bližnjo goro in razgled bi z veseljem občudovala, če ne bi poskušala pretrgati verig, katere sta ji zapela starša ob rojstvu in jih z vsakim ukazom bolj zategovala.
''Princesa, ni potrebe bo pobegu… vse se lahko zmenimo!''
To in podobne bedarije so za njo kričali stražarji, a ji je šlo vse čez eno uho noter, čez drugo ven. Spotikala se je ob tuniko in balerinke so jo močno žulile, a zdaj se ni smela ustaviti. Ne, ko je tako blizu.
Tvegala je in se ozrla nazaj, a zagledala ni nikogar. Tudi zvoki stražarjev so potihnili. Upočasnila je korak in se zadihano naslonila na bližnjo okensko polico. Okno je bilo na stežaj odprto. Skočila bi, če se ne bi nahajala v četrtem nadstropju.
Kapljice potu so ji povzele po čelu in plečih in čutila je, kako jo pečejo oči. Zavzdihnila je in se ozrla skozi okno. V njenih očeh se je razločil strah, a takoj ko je eno od nog zavihtela čez okensko polico, je minil. Srebrni lasje so se ji lepili po obrazu, ko je z nogami navzdol visela iz police. Srce ji je bilo hitreje in bila je prepričana v to. Spustila je eno roko, ko je za sabo zaslišala glas.
''Ne delaj tega.''
Sunkoma se je obrnila in srce se ji je za trenutek ustavilo, ko je pred seboj zagledala fanta.


3. POGLAVJE

Temno rjavi kodri so mu padali na še temnejši oči, ko jo je roteče gledal. Njegova obleka je dokazovala, da ni iz premožne družine. Oblečene je imel stare cape, če se tako izrazimo. Vsaj toliko je imel denarja, da je na sebi nosil še kar spodobne čevlje. Tessy ga je premerila s pogledom in se ob tem zavihtela z okenske police. Preden bi uspela sploh zbrati besede, je začel.
''Samomor ni rešitev težav. Verjemi mi, sam jih imam zadosti, da vem, kako se počutiš.''
Princesa ga je sumničavo pogledala in že pripravila dober argument, a je sekundo kasneje popolnoma pozabila kaj je hotela reči. Ugriznila se je v ustnico in skrivnosten fant se ji je nasmehnil. Kotički žametnih ustnic so se mu privihali navzgor in stopil je korak bližje k princesi, katera pa tega sploh ni opazila. Pogled je uperjala naravnost proti njegovim svetleče črnim očem, ki so odsevale razigranost, navdušenje.
''Sam Karty,'' se je predstavil in globoko priklonil. Ampak priklon ni izgledal iskren… skoraj kot, da bi ga jemal za šalo…
Princesa je gesto opravljala že tako dolgo in tako velikokrat, da se je znala prikloniti še na eni nogi.
''Tesseleanale Karteeey Sondrich Owter.''
Bila je ena redkih oseb, ki je svoje ime znala izgovoriti brez zapletov.
Fant je ob omembi njenega imena skoraj padel vznak, moral se je zelo potruditi, da se je obdržal na nogah. V mikrosekundi se mu je obnašanje popolnoma spremenilo in princesa se je lahko le nasmejala, ko se je obupan poskušal prikloniti in zajeti malo kisika, ki mu je že zdavnaj zapustil pljuča.
''Vaše visočanstvo, se opravičujem, nisem vedel, da ste vi. Veste, svoj živi dan še nisem videl kralja in kraljice, kaj šele princese! Sem slišal stvari o vas, a nikoli nisem vedel, kakšni ste…''
Najbrž bi še nadaljeval, če ga Tesseleanale ne bi ustavila.
''Lepo vas prosim, Sam, zadihajte!''
Po nekaj sekundah premora, se mu je na obrazu poznalo obžalovanje za napako, a princesi so se ustnice kljub vsemu vihale gor. Ni si mogla pomagati, da se ni njegovi brezglavosti začela smejati. Kmalu se je vsemu skupaj smejal tudi on sam.
''Res mi je žal še enkrat, vaše visočanstvo. Zdaj pa mi oprostite, nahraniti moram konje, nisem namreč za nič postal častni kraljevi konjar.''
Princesa ga je pogledala in nasmeh ji je z obraza takoj zbledel. Pogled je obrnila proti svoji modri tuniki in začela počasi vleči nitko, ki se je kazala izza blaga. Fant je stopil bližje in lahko je videla njegove noge, ki so bile obrnjene v njeno smer. Kljub sandalom, ki jih je imel na sebi, je na njem videla nekaj tako privlačnega, kot do sedaj še na nobenem moškem ne.
''Hvala.''
To je rekla, preden se je obrnila na petah in podala naprej po hodniku, pri tem pa popolnoma pozabila kaj je hotela storiti še nekaj minut nazaj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Oče, res mislite, da je to potrebno?''
Princ Marcus je sedel na svojem zlatem prestolu, medtem ko je oče urejal papirologijo. Na zvitek je podpisoval svoje ime in ob tem na glas razmišljal in godrnjal.
''Da, sin. In nikoli več ne dvomi v to, kar jaz rečem.''
To je rekel z znižanim glasom, skoraj kot, da bi hotel lagati. Ampak prestolonasledniku ni bilo dovoljeno dvomiti o svojem kralju.
''Razumem, oče, ampak se vam ne zdi, da je pošiljanje strelcev na mejo že malo pretirano?''
Marcus je poskušal vse, da bi preprečil očetu plane. Ta pa je obrnil pogled proti njemu in vzdignil sivo, kosmato obrv. Princu ni bilo potrebno dvakrat reči, da je zdaj čas, da utihne.
''Sin, kolikokrat ti moram še reči, da s kraljem Mehena ni šale. Sam si videl škodo v Bertringu, žgali so celo ljudi, kakor pravijo izvidniki. Med njegovim kraljestvom in Dorllingom je le Modra puščava. Tveganje je preveliko, če ne ukrepamo zdaj, ne bomo mogli nikoli.''
S tem je kralj zaključil pogovor in pustil sina samega s svojimi mislimi, medtem ko je sam še vedno preučeval takšne in drugačne zvitke. Kljub temu, da nikoli niso imeli močnih zvez z Bertringom, majhnim kraljestvom na jugu, poseljenim le po otoku, si princ iz glave ni mogel zbiti žgočih se teles, ki kričijo še zadnji krik, preden njihovo telo utone v spanec, duša pa zapusti obličje sveta. Misli je kmalu opustil, zdaj se je moral koncentrirati na mamo. Kraljica je namreč od njega zahtevala, da se poroči v roku enega leta, kar pa ne bo lahko, če hoče najti princeso. Princesa Nektyrja je bila edina možna izbira, ampak je bila malce nora, zato jo je črtal s seznama že pred leti. Nehmie, princesa Bertringa je bila po drugi strani izjemno bistroumna in kar privlačna, ampak se je sedaj morala ukvarjati z drugimi težavami v svojem kraljestvu. Prestolonaslednik je izdihnil zrak, za katerega sploh ni vedel, da ga zadržuje v pljučih in ob misli na poroko ga je začelo zvijati v trebuhu.
Ozrl se je k očetu, ki je imel še vedno delo s papirji in vstal s prestola, se priklonil in napotil v svoje sobane po dober razmislek.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Princesa je kmalu zapustila dolg hodnik, po katerem je hodila že nekaj minut in se ustavila pred velikimi mahagonijevimi vrati. Segala so do stropa in bila zapečatena z velikim kosom lesa, hkrati pa jih je zaklepala tudi stara zarjavela ključavnica. Ob pogledu nanje jo je zmrazilo in stopila je naprej po zavitih stopnicah v drugo nadstropje. Tessy ni nameravala dolgo ostati v okrožju teh vrat. Za njimi so se raztezale grajske ječe, polne morilcev in tatov, katerim princesa nikoli ni hotela biti blizu.
Morda bi ji pot zavila v knjižnico, tam se je vedno počutila sproščeno in varno. In še ni je rabilo skrbeti, da jo bo kdo tam našel. Starodavna knjižnica, ki je bila v gradu postavljena že stoletja in je bila starejša od vseh, za katere je Tessy v kraljestvu vedela, da so živi, je bila ogromna. Razen par velikih učenjakov, je bilo težko verjeti, da jo je kdo kdaj celo prehodil, kaj šele prebral vse knjige v njej. Kljub temu, da na gradu skoraj nihče ni zahajal tja, je bil princesi to najljubši kraj na svetu. Poleg tega, da je bila zakladnica literature, je nudila ogromno kotičkov, kamor se je lahko Tessy skrila pred obveznostmi, ki so ji pretile vsak dan.
Svetle lase si je spela v visok čop in krenila proti zahodnem hodniku. Imela je nenavadno barvo las, marsikdo bi si drznil trditi, da je bila edina s takimi lasmi v kraljestvu, če ne celo deželi. Dvorne dame, so bile zelo vidno zavistne do nje, še posebej ko so slišale, da marsikateri lord o laseh pravi, da so vanje zvezde vpletle srebrne iskre. Princesi se je vse zdelo izjemno za lase privlečeno, a bi lagala če bi rekla, da ji to ni ugajalo. Izjemno zabavno ji je bilo gledati klečeplazenje lordov in zelene obraze žensk.
Odstopila je, ko je zaslišala korake, ki niso pripadali njej. Senca osebe je padala na marmorna tla, ko se je ta prikazala in v trenutku zagledala princeso.
''Vaše visočanstvo, srečava se že drugič v tem dnevu, kakšen privilegij mora biti to zame.''
Princesa je le nagajivo zavila z očmi in se približala konjarju.
''Gospod, Sam, jaz pa sem mislila, da greste urejat naše konje. Čakajte le, da kralj sliši o tem, kako nespoštljivo opravljate svoje delo.''
Ni si znala pomagati, da ji ob tem ni šlo na smeh. Tudi Sam je težko zakril privihane ustnice, ko je nadaljeval pogovor.
''Kam pa se vam mudi, vaše visočanstvo. Mar ne bi princese morale biti ob tej pozni uri v svojih sobanah?''
Predrzno, je pomislila.
''Oh, ne, po tem, ko sem jim naredila tako zmedo, ko sem skoraj ušla, dvomim, da me še kdaj hočejo videti… Ali jaz njih.''
Sam je prikimal, kot, da bi jo razumel.
''Morda segam in si upam preveč, ampak…''
Kar je hotel povedati mu je šlo težko z jezika.
''Bi vaše visočanstvo morda želelo gledati sončni zahod z ubogim konjarjem?''
Tessy se je zasukala in skozi okno dovolj razločno videla, da je Sonce za Belimi gorami že zdavnaj zašlo. A ko ga je gledala v tiste ebenovinaste oči, so se mu iskrile in princesa je lahko začutila nekakšno toplino. Preden bi se z njo uspela poistovetiti, je nadaljeval.
''Seveda vem, da si mislite, da sem preprosto en revež, ki še z umivanjem konj kralju ne zasluži, da preživi družino. Tako ali tako ne vem, če mi je sploh dovoljeno govoriti z vami, kaj šele…''
Princesa mu je položila prst na usta in mu s tem pokazala naj utihne.
''Z veseljem bi si z vami ogledala zahajajoče Sonce, ki je tedaj najbrž že zašlo, ampak to ne pomeni, da ga ne moreva občudovati.''
Spet se je nasmehnil, da se je čudila, da ga ne bolijo ličnice in začutila je, da ji je rdečica preplavila obraz. Izgovorila se je, da mora na stranišče in pride kasneje na vrt, preden bi opazil njena rdeča lica.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Vaše visočanstvo, vaše visočanstvo!''
Izza steklenih vrat se je prikazalo koščeno telo kraljevega sla. Zadihan se je ustavil sredi dvorane, natančno pod kristalnim lestencem, uprl roke na kolena in zadihal.
''Kaj sploh mora biti tako pomembno, da me motiš med zborovanjem sveta? Mar je spet pobegnila ena od kraljevih svinj? Če je to razlog, bi te lepo prosil, da prostor zapustiš,'' je rekel kralj ubogemu prinašalcu sporočila in odložil nekakšen načrt na hrastovo mizo.
''Vaše visočanstvo, n…a…''
To je ubožcu še uspelo izreči preden je zaradi utrujenosti padel na tla. Izza mize se je zaslišal krohot drugih lordov in svetnikov, ki so bili ravno tedaj na zborovanju in sprejemali odločitev, ali naj spustijo obtoženca iz pripora.
Počasi se je sel pobral na noge, ravno pravi čas, ko so kralju skoraj popokale žile.
''Kralj Mehena, je poslal vojsko v Dorlling.''
Množica za mizo je potihnila.
''So že prišli čez Modro puščavo?''
Kralj je ohranil brezizrazen obraz, a v očeh se mu je prikazala zaskrbljenost.
''Ne le čez Modro puščavo, Vaše visočanstvo… Zaokrožili so že mimo Bisernega zaliva, poročajo izvidniki. Čeprav drugi pravijo, da so jih videli ob meji z Vilinskim gozdom. Sklepamo, da je več skupin.''
''Briga me, kaj sklepate in kje so bili! Kje so zdaj?!''
Ob zvoku kraljevega rezkega glasu, je sel trznil, a nadaljeval.
''Informacije o njihovi lokaciji so posredovali že včeraj, a se je sporočilo izgubilo na poti… Nihče ne ve, kje so zdaj, a se tako eni kot drugi pomikajo z veliko hitrostjo… Proti severu…''
Sel je obmolknil. Ni rabil povedati več. Vsi so vedeli, kam so čete namenjene; v Tatris, prestolnico Dorllinga.

4. POGLAVJE

Kralj se je prestopal po dvorani gor in dol ter si ob tem gladil na kratko pristriženo brado, ki je vlekla na sivo. Od prihoda sla je minilo pol ure in nič ni kazalo na to, da bo vojska prišla v Tatris. Življenje zunaj grajskih zidov je minevalo dalje, daleč v centru mesta so se po tlakovanih ulicah zibale stare ženice in tekali otroci. S košaro v rokah so se sprehajale ženske in poskušale miriti otroke, medtem ko so iskale hrano, da se družina preživi. Brezskrbno, vsakdanje. Ampak v kraljevi vojašnici je vladala vsesplošna zmeda. Meči in ščiti so leteli okoli, bodala in sulice so včasih kateremu od bojevnikov oplazili noge… Sredi dogajanja pa je stal Saol, poveljnik straže v svoji vsakdanji vojaški uniformi. Za pasom mu je počivalo bodalo, sulica in meč z rubinom. Teh treh stvari ni nikoli snel s pasu, razen ko je vadil ali se bojeval. Naj bi mu prinašale srečo, ali neko vraževerje.
Glasno je zažvižgal, da so se vojaki zdrznili in prenehali s kaosom.
''Mir! Pograbite orožje, meče, sulice, karkoli vam pride pod roke in zasedite svoj položaj. Konji so že zunaj, pohitite!''
Takoj ko je poveljnik zadal ukaz, so se drug za drugim kot račke pomikali proti izhodu. Kraljeva vojska je štela več tisoč mož, a jih je kralj nekaj poslal na meje z Modro puščavo. Nekateri pa so že leto dni na meji s Pustinjo čarovnic, informacij o njih ni bilo posredovanih že dolgo. Kljub temu, da so bili bojevniki in vojaki izkušeni, se je kralj bal Mehenove premoči. Njegova vojska naj bi štela komaj petsto vojakov, a bila je izučena od samega Ebenovinastega čekana. Veljal je za najboljšega bojevnika na svetu, tudi v drugih svetovih.
''Temm, kaj se dogaja?''
Kraljica je svojega moža poklicala po pravem imenu in ta je v trenutku nehal korakati po sobi.
''Kralj Mehena je vojsko poslal k nam…''
Kraljici se je ustavilo dihanje. Kralj je nadaljeval.
''Ne skrbi, vojake sem že poslal na položaje. Poleg tega niti ne vemo, ali so bile informacije resnične. Morda vojakov nikoli sploh ni bilo.''
''Če pridejo… Kakšne so možnosti?''
Kralj ji ni odgovoril in to ji je dalo vedeti, da ne prav velike.
''Naša vojska je dobra…'' je nadaljeval kralj. ''Če bo sila, bomo v boj poslali tudi zapornike. Zagotovo imajo nekaj sposobnosti… Vseeno upam, da je šlo za pomoto in…''
Preden je kralj uspel dokončati misel je udarilo. Ni bil zvok knjige, ki bi padla iz police, bil je zvok topa. In skozi okno se je razločno videlo, da mesto gori.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Živiš s samimi dekleti?!''
Princesa se je naslajala ob konjarjevi bolečini, da je v hiši edini fant.
''Ja, in to mi je strašno ne pravično. Kako bi bilo tebi, če bi bila v hiši samo z moškimi?''
Zdaj sta že prešla iz vikanja na tikanje, kar je oba bolj sprostilo. Prisegli bi lahko, da sta pozabila, kakšne položaje zavzemata in se prepustila kot navadna najstnika. Popolnoma običajna najstnika. Ampak to ni trajalo dolgo.
''Zakaj si sploh hotela pobegniti? Še vedno mi nisi odgovorila.''
Tessy se je vzravnala in z roko dramatično potegnila po klopci. Okoli njiju se je razraščala praprot in okoli in okoli so se vile posušene vrtnice. Bršljan je ovijal staro klopco, da sta skoraj že sedela na blazini iz njega. A kljub popolni neurejenosti kraja, je bil tako zaprt in tako stran od vsega, da se je Tessy čudila, da ga ni prej obiskala. Pravzaprav je bilo logično, skoraj nikoli ni odšla iz gradu, redke priložnosti so bile le obisk mesta ali drugih kraljestev.
''Oh, ne bi razumel,'' je končno rekla.
''Potem mi pa povej, da bom razumel.''
Pokazal je bele zobe in princesa ga ni mogla odkloniti.
''Vse se je začelo, ko sem bila majhna… Preden sem dopolnila šest mesecev…''
''Boš prešla na bistvo?''
''Bi rad slišal zgodbo ali ne?''
Sam je utihnil in se naslonil nazaj na klopci. Čudila se je lepoti njegovih ebenovinastih oči in rdečih ustnic…
''Takrat smo odšli na dvomesečno pot proti kraljestvu Zeyyn. Bila sem majhna, zato se tega spomnim le zaradi pripovedi… Moj… Zaročenec…''
Sam je zazeval.
''Takrat je bil star okoli… petnajst let…''
Sam je še bolj razprl oči, da se je čudila, da mu niso odstopile iz jamic.
''Bilo je prvič in zadnjič, da sem ga videla. Do zdaj… Kmalu sem se začela zavedati sama sebe in s tem tudi tega, kaj mi leži na plečih. Zato sem pri svojih rosnih osmih sklenila, da se poberem od tod. Stvari sem načrtovala leta in leta, včasih tudi malo pozabila o načrtih, a stvari se je nabralo preveč. Pravijo, da je lahko biti princesa, a lažejo, ni lahko. Včasih si samo želim, da bi lahko živela normalno… Brez dogovorjenih porok, brez staršev, ki mislijo da vedo kaj je zame najbolje… Brez krone.''
Zaprla je oči in glavo nagnila kvišku, proti lahnem siju Lune, ki je pronical skozi veje lipe.
''Verjamem da ni lahko… A nič lažje se ni zbuditi vsako jutro s skrbjo, da naslednjega ne boš dočakal. S skrbjo, da boš družino pustil na cedilu in bodo zaradi tebe sestradali. Zato sem se zaposlil tukaj, kot konjar. Plača ni najvišja, ampak vsaj preživim lahko.''
Tessy je spet odprla oči in zagledala njegove, ki so se premikale s pogledom po njenem telesu. Ustavile so se na njenih očeh in princesa je za trenutek pozabila, kako dihati.
''Mislim, da se lahko strinjava, da imava obadva zanič življenje.''
Nasmehnila sta se in še nekaj sekund strmela drug v drugega, polna misli, ki so bile prezasebne za deliti.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Krik mlade ženske se je razlegel med stojnicami, ki so bile zdaj že kupi prahu. Kostanjevo rjave lase je imela spete v kito in oblečena je bila v ohlapno belo tuniko. Z rjavimi očmi se je zazrla v prizor predse. Ljudje so poskušali oživiti tiste, ki so bili že zdavnaj mrtvi in reševati tiste, ki so še imeli možnost. Plameni so v minuti zavzeli večino trga in se širili naprej proti poslopjem. Ženska je zbežala mimo pepelnatih stebrov in poskusila uiti plamenom, ki so se ji nevarno približevali. Glasov za sabo kmalu ni več slišala in pred njo je bilo le še polje. Le zvezde in Luna so osvetljevale na sveže z orano zemljo, ampak oddajale so tako močno svetlobo, da bi lahko mislil, da je dan.
Stisnilo jo je pri srcu ob misli, da jih je pustila prepuščene same sebi. Izdihnila je dim in si otresla saje z las. Ne bo jih pustila tam. Morala je ukrepati. Korak je pospešila proti vodnjaku in nalila vode v zarjavel vrč. Ni veliko, ampak bo. Preden bi lahko trznila z očesom je od zadaj priletela puščica. Vrč je padel po tleh in voda se je neslišno pomešala s krvjo mladenke.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Rdeče ogrinjalo je kralju valovilo ob hitri hoji, ki je malo že vlekla na tek. Ljudje so se mu umikali s poti in skoraj je že prišel do vojašnice, ko ga je ustavil sin. Oblečeno je imel spalno srajčko in videlo se mu je, da se je komaj zbudil.
''Oče, mesto gori.''
Kralj ni reagiral na preveč očitno opazko najmlajšega sina Syta, starega komaj šest let. Rekel je le:
''Povej mami, da grem v mesto.''
Čeprav je bil majhen je Syt vedel kaj hoče oče. Potegnil ga je za ogrinjalo, ampak moči v rokah ni imel. To mu je le spolzelo med prsti, preden je kralj zaloputnil z vrati vojašnice. Fant je stekel po stopnicah v kraljičine sobane. Sopel je in brez da bi potrkal vstopil v mamino spalnico. Kraljica je sedela na robu postelje in obraz so ji močile solze.
''Mama, kaj je?''
Kraljica se je bežno nasmehnila, ampak v nasmehu je bila vidna bolečina.
''Tvojo teto so umorili na dvoru. Tik preden so prišli napast Tatris.''
Syt tete sploh ni videl v svojem kratkem življenju, ampak je mamo objel čez ramena. Po trenutkih premora ji je rekel, da je šel oče pomagat mestu. Kraljica je trznila in utrujena rekla:
''K bogovom naj molimo, da ni preveč žrtev.''
Syta je presenetilo, da mati ni šla pridigat in razglabljat o tem, kako kralj ne sme zapustiti dvora in oditi v mesto. Ampak ko se je zazrl v tisti nežen obraz posejan z gubicami in solzami je le zavzdihnil in zmolil bogovom.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tessy so se obarvala lica, ko ji je Sam ponesreči oplazil roko. Ni si znala razložiti, zakaj se ob njem počuti tako brezskrbno in svobodno. Vse na njem ji je izgledalo popolno. Od rjavih kodrov in črnih oči, ki so se svetile v prvih jutranjih žarkih. Šele tedaj je princesa opazila, da sta bila celo noč pokonci, na čas je med pogovorom popolnoma pozabila. Oči so ji počasi lezle skupaj, a ni hotela oditi.
''Si tudi ti slišala pok malo prej?''
Zazrla se je vanj presenečena, da ga je omenil. Tudi sama ga je namreč slišala, ampak grmovje in listje je zadušilo vse zunanje zvoke. Poleg tega sta bila na severnem vrtu, zelo blizu Škratjega pragozda, civilizacija je bila zelo daleč stran.
''Najbrž je le kak kmet sekal drevesa v pragozdu. Navadno so tu ob taki uri.''
Bila je prepričana v svoje besede, tudi Sam je bil takega mnenja. A ni si mogla pomagati, da je podvomila in pomislila na najhujše. Stresla se je, ampak ne od mraza.
''Veš, Tessy… Nisem si mislil, da bo druženje s princeso tako zabavno. Morala bi ponoviti.''
Tessy je stežka spregledala, da je mladi konjar nameraval oditi. Vstal je s klopce in se zamajal na nogah. Videlo se je, da sta dolgo sedela. Ko je ulovil ravnotežje se je še priklonil in obrnil na petah.
Takrat pa je princesa nehala razmišljati. V temen kotiček svojih misli je potisnila starše, krono in poroko. Spregledala je dejstvo, da je princesa in se mora obnašati po pravilih. Popolnoma pozabila na to, da bi jo lahko oče pretepel zaradi tega. Za trenutek je nehala dihati in malo podvomila o svoji odločitvi. A ta trenutek ni trajal dolgo, saj je segla po njegovi roki in ga v sekundi zavrtela ter pritisnila k sebi. Bila sta si tako blizu, da je lahko začutila njegov topel dah na obrazu. Lesket v ebenovinastih očeh se mu je še povečal, ko se je približal. Zdaj ni bilo več poti nazaj. Kar je storila, mora končati. Zaprla je oči in se nagnila še toliko bližje, da je začutila žametne ustnice, potem pa se prepustila.

5. POGLAVJE

Poljub se je končal veliko prehitro in princesa je zmedeno pogledala človeka, kateremu je počivala v objemu. Kljub temu, da je prenehal poljub, je ni spustil.
''Saj se zavedaš, da bova v velikih težavah?''
Tessy se je začela sramovati tega, da ga je spravila v težave. Zardela je, kar mu je narisalo nasmeh na obraz.
''Všeč mi je kako zardiš.''
Spet jo je poljubil a tokrat na vrat. Še vedno ga ni spustila z objema in pod prsti je čutila njegovo tanko tuniko in mišice pod njo. Morala se je zadržati, da ni planila nanj.
Kaj si bo o tem mislil oče? Mu bo sploh povedala? Seveda mu ne bo, a izvedel bo. Kaj bo naredil s Samom? Porajalo se ji je toliko vprašanj, a odgovorov ni vedela.
Še vedno mu je zrla v črne oči, pogleda preprosto ni znala umakniti. Nagnila se je in ga poljubila. On jo je še močneje prijel okoli pasu in še siloviteje poljubil nazaj. Preden se je zavedela sta bila spet eno. Ustnice so se jima prepletale, a tokrat dlje kot prvikrat. Roke je premikala proti njegovim lasem in mu mršila kodre, on pa je roke obdržal na njenem pasu. Občutek je bil, da se je še zrak ustavil v trenutku, ki je trajal dlje kot je Tessy lahko zadrževala dih. Odmaknila se je, ampak le za ped, da je lahko zadihala. Sam jo je spustil in usedla sta se nazaj v klopco.
''Pa misliš, da je to pametna ideja?''
Sam je bil še vedno neprepričan v to… Karkoli je že to bilo. Ampak Tessy so brigale posledice. Vseeno ji je bilo za očeta, za grad. Če bi morala izbirati bi se takoj odrekla prestolu zanj.
''Ni pametna ideja, nora je.''
Nasmehnila se je. Poljubljala sta se še nekaj minut, dokler se iz leve, vzhodne strani grajskega vrta niso slišali glasovi. Otrpnila sta.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Mesto je gorelo že dvajset minut, a ognja še niso uspeli iztrebiti. Zdelo se je, kot da je imun na vodo, vseeno je bilo kakšne količine so je nanj zlili. Kralj je prijezdil v mesto s kupom stražarjev in tankom vode. Bila je sreča, da je bil že napolnjen od takrat, ko je ponesreči zgorela kraljeva konjušnica. Žrtev na srečo ni bilo. Kralj si je želel, da bi bilo tako tudi tokrat, ampak pepelnata trupla na tleh so to zanikala. Ni se dalo prepoznati kdo je žrtev, vedeli so le vaščani, ki so jih poznali in objokavali njihova trupla. Nekateri so še vedno goreli, nekateri od njih so bili še živi. Ampak karkoli so naredili, ognja iz njih niso mogli spraviti.
Večina ljudi je obupano poskušala rešiti karkoli so lahko, nekateri so bežali kdo ve kam, drugi pa se prepustili ognju, da jih ovije v svetlečo tančico.
Kralj je takoj zadal ukaz naj izpraznijo tank. Voda se je ulila na tlakovce, a pogasila ni veliko. Spoznanje, da se je ogenj spet prižgal ni presenetilo kralja.
''Večni ogenj.''
Zašepetal je tako po tiho, da je slišal le sam sebe.
Večni ogenj je bilo najmočnejše orožje kralja Mehena. Dal se je oblikovati kot glina, najden pa je bil v vulkanih Mehena. Nič čudnega, da ga je kralj uporabljal, da bi zavojeval deželo.
Ravno tisti trenutek se je izza stebra pokazala skupina ljudi. Zaradi dima se ni dobro videlo kdo so, ampak kralj je lahko razločil, da niso njegova vojska. Čim bolj so se približali, tem bolj je videl, da so to čete Mehena. In bilo jih je na desetine. Ampak množica na trgu ni nehala dihati zaradi tega; med četami je stalo pokončno telo, kateremu so se na obrazu izrisovale poteze kralja Mehena.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Teci!''
Sam se je pognal v tek mimo vrta, kjer je kraljica gojila vrtnice in za sabo vlekel Tessy. Glasovi za njima so potihnili, ampak Sam je še vedno tekel. Princesi ni bilo jasno zakaj zganja takšno paniko. Najbrž so bile le dvorne dame. Kljub temu, da je upočasnil korak jo je še naprej vlekel proti severu. Prišla sta mimo meje kraljevega posestva in šla naprej proti Škratjem pragozdu. Zdaj je pa imela zadosti.
'''Kaj je?!''
Sam jo je pogledal in pogled je imel zaskrbljen.
''Videl sem jih… Bili so vojaki.''
Princesi ni bilo jasno.
''Kaj temu? Saj so bili Dorllinški, a ne?''
Sam je odkimal in princesi se je zavrtelo.
''Stran morava. Če sva imela srečo naju niso videli, ampak sva preveč na prostem, rabiva se skriti.''
Tessy je prikimala in hladen veter ji je razmršil srebrne lase. Podala sta se naprej proti gozdu. Legende pravijo, da v njem prav zares prebivajo škratje. Naj bi bili veliki le ped, ampak zaradi svoje zelene kože strašnejši od katerega koli bitja. Pogled naj bi bil morilski in vsak, ki zatava pregloboko v gozd ne bi prišel ven. Princesa definitivno ni imela namena tega izkusiti na lastni koži, čeprav so bili vse le miti.
Prišla sta že do roba gozda in vijugala med prvimi drevesi. Nista nameravala iti predaleč, le da se malo potuhneta in gredo tuji vojaki stran. Ampak pustila sta grad v nevednosti glede nevarnosti? Kar zbežala sta? Tessy ni bila popolnoma prepričana o njuni odločitvi, a mu je zaupala. Karkoli je že imel v mislih bosta na varnem… skupaj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Sam si je ogledoval vsako drevo in upočasnil korak, ko sta prispela pod velik hrast. Še sam ni popolnoma vedel, kje mu ideja, da se potuhneta v gozd, ampak ko je videl tiste vojake… Kako so počasi teptali kraljevo travo, ni pomislil na nič drugega kot na pragozd. Da zaščiti njo. Morda je bilo noro, to bi rekel vsak… ampak v njej je videl nekaj… ni vedel kaj je, ampak po tem je začel verjeti na ljubezen na prvi pogled.
Sedela je na mrzli skali in telo ji je še vedno krasila tista oceansko modra tunika, ki se je nekako skladala z njenimi očmi.
Brez besed jo je objel čez rame in ona je prav tako molčala, ko je naslonila glavo na njegove prsi. Prepričan je bil, da je slišala utripe njegovega srca, ki so udarjali vedno hitreje. Z vsako sekundo si jo je želel bolj poljubiti, ampak mu je ta umirjenost, ta tišina, da je slišal njen sleherni dih, ugajala. Ponovil je za njo in zaprl oči. Bila je tako lahka in nežna… Občutek je bil, kot da ima svet v svojih rokah. Ona je bila tista in tega se je zavedal. Od prvega trenutka ko jo je videl sedeti na okenski polici.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Kralj ni mogel zakriti začudenja, ko ga je zagledal. Takoj ko je prišel je ogenj ugasnil. Ni bil dosti starejši od njega, ampak še vseeno je izgledal. Sivi kodri so mu padali po ramenih in se končevali v špice ob bokih. Imel je močno poudarjene črne obrvi in velikost mu je Dorllinški kralj marsikdaj zavidal. Okoli telesa se mu je vilo črno ogrinjalo z belim znakom; znakom Mehena. Znak ni imel prave oblike, bolj kot ne je izgledal kot zmešnjava črtic in pikic.
Zlovešč nasmeh se mu je prikradel na obraz, ko je prišel bližje proti trgu. Dorllinškemu kralju so se kocine postavile pokonci, ko je opazoval, kako se dotika trupel s svojim mečem. Kot da bi bili kosi mrhovine. Stisnil je pesti, ko je videl kaj počne z njegovimi ljudmi. Pogled je uperil proti njegovemu meču; Črnemu soncu. Nihče, ki je bil zdaj tam, se ni zavedal, ali sploh znal prešteti, koliko različne krvi je bilo na tem meču. Že ob misli na to, se je kralju dvignil želodec, a je zbral pogum.
''Kaj počneš tukaj? Poberi se iz mojega kraljestva!''
Mehenški kralj je spustil rezek krohot.
''Pomiri se bratec, samo na obisk sem prišel.''
'Bratec' se je tresel po celem telesu in kar naenkrat ga je dobila nenadna želja, da bi nekoga boksnil v obraz. Poskusil je kolikor toliko umirjeno reči:
''Nisem tvoj brat.''
Drugi se je le nasmehnil in poslal čete naprej. Enako je storil kralj. Gledala sta se v oči in obadva naenkrat potegnila meče iz nožnice, ter rekla:
''Opravimo že s tem.''
Zvok kovine se je razlegel po jutranjem nebu.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tessy ni vedela, ali naj ostane tako, ali predlaga, da gresta nazaj na grad opozorit. Ni želela načeti teme o napadu njenega strica. No ja, stric ni bil več v pomenu besede. Ta naziv je izgubil še preden se je Tessy rodila.
Sam je imel še vedno zaprte oči in izgledalo je, kot da lahko vidi skozi veke nekam v daljavo. Bil je tako popoln. Šele zdaj se je zavedala pegastega obraza, ki mu je še izpopolnjeval popolnost. Poljubila ga je na čelo in ob tem je trznil in jo še močneje stisnil k sebi. Kot da bi se bal, da bo pobegnila. Trenutek sreče ni trajal dolgo, saj je v naslednjem hipu izza dreves prišel nekdo, katerega princesa tam še v sanjah ne bi pričakovala.
''Marcus?''
''Ohoho, zaljubljenca!''
Bila je tako začudena, da še pomislila ni vstati z njegovega naročja in zanikati to dejstvo. Le gledala je lahko vsak njegov sleherni gib.
''Kaj pa delaš tukaj?''
''Isto bi lahko jaz vprašal tebe.''
Potegnil je bodalo iz nožnice in ga usmeril njeni ljubezni v goltanec.

6. POGLAVJE

Tessy ni vedela, ali naj se premakne. Vsak gib, ki bi ga napravila bi bil lahko usoden. Zanj. Kaj za vraga dela Marcus? Je to kakšna igra?
Princesa si ni upala niti pomežikniti, ko je Sam spregovoril. Počasi, umirjeno. Ampak je zaznala veliko strahu v njegovih očeh.
''V redu, samo pomirimo se vsi… Ti pa lahko počasi umakneš tole stran…''
Marcus se je naglas zasmejal. V tem smehu ni slišala pravega brata.
''Raje bi to opravil hitro. Ti pa…'' Obrnil se je proti Tessy, zmrazilo jo je po telesu. ''S tabo bom opravil kasneje. Hočem da gledaš njegovo smrt.''
Spet se je obrnil proti Samu. Ta je iskal izhod, kakršnokoli rešilno bilko.
Zbrala je pogum in ga ogovorila.
''Marcus, kaj se greš? A si popolnoma zblaznel?''
Ni ji namenil niti pogleda, obračal je bodalo in ga še vedno pritiskal proti Samovem vratu. Izpod kovine se je zasvetila kaplja krvi. Tessy je obrnilo želodec. Še vedno je zbrano nadaljevala, a ji je ta zbranost počasi uhajala iz rok.
''Prosim te. Kaj se greš?''
''Oh, ti mala naivna podgana…'' Delala se je, da je žaljivko preslišala. ''Veš, včasih kdo ni takšen kot si misliš…''
Princesi je vzelo dih, ko je obrnil glavo in na vratu se mu je pokazala tetovaža. Znak Mehena.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Minuto kasneje sta že tekla čez gozd. Sam je izkoristil njegovo nepozornost in ga brcnil v mednožje. Težko bi rekel, da ni užival v tem trenutku.
Zadihana je stala zraven njega. Svetli lasje so se ji lepili na obraz in modre oči so izgledale tako božansko popolne… Ne, ne bo dopustil, da se ji kaj zgodi.
Za sabo je slišal dihanje in vedel je, da se je napadalec pobral. Vijugal je mimo dreves, ko so se jima koraki nevarno približevali. Potem pa stop. Pred njima je bila vrtača. Znotraj nje so se razraščali mahovi in praproti. Dobro je videl lok na hrbtu svetlolasca. Če bi šla na tako odprto, kot je vrtača, ni možnosti, da ju ne bi zadel. Tudi če bosta stala pri miru, ju bo zadel.
Ni hotel tvegati. Ne, ko se gre zanjo. Poljubil ji je čelo in potegnil v razraščeno vrtačo, pri tem pa zmolil na najboljše.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Čeprav je upočasnil korak, je Marcus razločno videl njuno pot. Mislila sta, da sta mu ušla. Ne, dobro ju je videl, kako si utirata pot mimo posušenih smrek in jagodičevja. Le malo bolj na prosto sta rabila…
Bog ga je uslišal in ko sta se zatekla v vrtačo ni pomislil. Zategnil je lok in ustrelil. Prva puščica je poletela mimo in se zapičila v deblo starega hrasta.
''Sranje,'' je pri sebi zaklel in že napel drugo puščico.
Ni bil najbolj izurjen v lokostrelstvu, ampak ta je prišla tako blizu fantu, da bi mu zlahka predrl kožo, če se ne bi pravočasno umaknil. Spet je izpustil nekaj sočnih in tretjo puščico s srebrno konico usmeril v sestro. Ni razmišljal o krvni vezi, ki ju povezuje. Ni razmišljal o lepih trenutkih, ko sta skupaj brala in se pritoževala nad dvornimi damami. Puščica je že letela, ko je dojel, kaj je storil. Zalila ga je meglica in vse kar je še slišal, je bil pridušen moški krik.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Princesa je nehala dihati. Negiben je ležal na tleh in iz rane na prsih mu je lila kri v potočkih. Zraven je pokončno postavljena puščica razkazovala svoj blišč. Tessy se ni premaknila, niti preverila ni, če še diha. Vedela je, da ne. Solz ni spustila in jih tudi najbrž ne bi, če se zdaj ne bi oglasil s hripavim glasom.
''Teci. Naredi si dom, družino, živi.''
Ni jih zadržala. Pustila je, da ji močijo lica in kapljajo na njegov obraz.
''Skočil si pred mano…''
Komaj je izustila teh nekaj besed, že se je zlomila. Zakričala je in krik njenih nedolžnih glasilk je odmeval po gozdu.
Nedolžno jo je pogledal in se rahlo nasmehnil. Bila so čustva v tem nasmehu. Bilo je več čustev v nasmehu, kot čustev, ki sta jih starša gojila do nje.
''Usoda nama ni bila namenjena.''
Z nasmeškom na obrazu je zaspal in izdihnil. Še zadnjič.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
*Nekaj let kasneje*
''Tessy, pridi no, vsi čakajo!''
Vstala je iz postelje in zaprla knjigo. Pogladila si je belo obleko in popravila satenasto vlečko na srebrnih laseh. Glasno je zavzdihnila in prijela svetlolasca pod roko.
Ko je hodila po hodnikih, njihov odmev ni bil isti kot doma. Morala se je prisiliti, da ni izpustila solze, ko se je podala nazaj. Na začetek.
Njen oče in cel Dorlling so v bitki premagali kralja Mehena. Njegovo deželo so si prilastili in zdaj se Dorlling širi.
Njen brat… Ni ga videla od takrat, ko ji je vzel edino stvar, ki jo je imela rada… Tudi ni ga hotela videti od takrat. Če ga samo še kdaj uzre, ni dvakrat za reči, da bi mu zavila vrat.
Ona pa… Oče jo je kmalu po bitki dal poročiti s princem kraljestva Zeyyn. Ni bila prisiljena v to, sama se je lahko odločila. In naredila je usodno napako, ko je izrekla 'da'.

Ogromna dvorana, prenatrpana z ljudmi se je praznila in nova kraljica, je odšla pred grad pozdravit ljudstvo. Straža ji je bila za petami in bila se je prisiljena smehljati.
Ravno, ko se je hotela obrniti nazaj, je med množico zagledala temne kodre in ebenovinaste oči. Pomela si je svoje oči, a prikazni že ni bilo več. Izdihnila je zrak, za katerega sploh ni vedela, da ga zadržuje v pljučih in se obrnila k soncu, ter pri sebi zmolila. Zanj.

Kasneje tistega dne, so našli njeno truplo na vrtu, zraven pa sporočilo.
*i* Prihajam k tebi; usoda naju bo našla. *i*
 

Odgovori:

Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
WOoow, sem se v zgodbo kar zatopila. Moj like. Zanima pa me, koliko časa si jo pisala? (Ker zgleda, da si vanjo zložila ogromno truda)
0
 
Hvala ti :)
Lepo da ti je všeč :)

Pisala sem jo pa cel marec, oz. vso to časovno linijo, ki nam je bila postavljena :)
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
WOW! Bravooo! Zgodba je reeees super!!!
0
 
Hvala :)
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
te še enkrat pohvalim. tale zgodba je naravsnost fenomenalna. to opisovanje je tako odlično, da sem si lahko res dobro predstavljala vse podrobnosti. tvojo zgodbo bi lahko primerjala, s kakšnimi knjigami, ki sem jih prebrala. in ta zaplet na koncu, ko jaz sploh nisem pričakovala, da je marcus iz mehena. tvoja zgodba je res odlična <33
0
 
Hvala :) <3
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ekola, se še tule pofočkam in komentiram, ker je zgodba res the. best. of. the. best.
0
 
Tenkju <3
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful ful ful dobr digi moja:))
0
 
Hvalaaa <3
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
WOW! Zažigaš punca :)
0
 
Hvala
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hoj,
še enkrat sem prebrala celo zgodbo in mi res všeč. Šele pri ponovnem branju sem ugotovila, da si namignila, da Marcus morda ni tako nedolžen. Namig je tako majhen, da sem na njega čisto pozabila. To me je tako pozitivno presenetilo, da te enostavno moram ponovno pohvaliti za čudovito zgodbo. Če ta zgodba ne zmaga ... Mislim, da sem bom šla kar lepo pritožit, he-he. Mah ne, saj ne bo potrebno.
Skratka, absolutno imaš moj like in podporo, saj je ta zgodba enostavno fenomenalna!
Lepo se imej in vso srečo!
Clara:spider:
0
 
Hvala ti!
Veliko mi pomeni!
P.s. Sem prebrala tudi tvojo zgodbo in zagotovljeno imaš moj lajk (mislim, brala sem vsaj 30 minut ampak je bilo takooo vredno! Resno, talent in pol!)
 
WOW, a ti to resno?! Hvala :-)))) Vesela sem, da ti je všeč, saj sem se z zgodbo res trudila. Sploh ne vem, kaj naj rečem, res hvala!
PS: 100% mi ne bo treba pisati protestnega pisma, saj v kategiriji Zgodba: Žrtvovanje (torej s svojo zgodbo) daleč najbolj vodiš! Čestitke!
 
<3

P.s. Ja, resno sem mislila! Zelo veliko talenta imaš, ne hecam :D
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res fantastična zgodba!!! Zelo si nadarjena! <3
0
 
Hvala ti!
Veliko pomeni :D
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
mislim da tle ni kaj za reč
samo dbest:blush::blush:
1
 
Hvala ti :D
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kolko časa si pa pissla to reč? Vredna je vsega občudovanja, veš!:grin::heart_eyes::kissing_heart::relaxed::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_smiling_eyes::wink::blush::relieved::innocent::laughing::smile::smiley::joy::grinning::grin::yum::thumbsup_tone1::metal_tone2::ok_hand_tone3::clap_tone4::open_hands_tone5:
0
 
Harry
Hvala, me veseli, da ti je všeč. Pisala sem pa cel marec :D
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Prepričaj se, da na spletu ne objavljaš svojih osebnih podatkov in ne žališ drugih uporabnikov.

Zgodba: Žrtvovanje


Objava:

Rezultati!

Ogledov: 425 Odgovorov: 12
 
6
Objava:

Glasovanje - navodila

Ogledov: 253 Odgovorov: 1
 
8
Objava:

Ognjišče (Feniks) - cela zgodba

Ogledov: 172 Odgovorov: 4
 
12
Objava:

Feniks 7. del

Ogledov: 96 Odgovorov: 0
 
5
Objava:

Usodna laž 1. del

Ogledov: 317 Odgovorov: 6
 
22
Objava:

Ms. Blue

Ogledov: 266 Odgovorov: 0
 
4
Objava:

Usoda~Celotna zgodba

Ogledov: 459 Odgovorov: 11
 
36
Objava:

Usoda 6. del

Ogledov: 208 Odgovorov: 3
 
16
I♥️MyHair potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

Skrbi me (problem z lasmi)

<3
Hey,
zadnje čase imam nekaj problemov z lasmi in upamda mi zna kdo pomagati.
1.Lase imam telo mastne in uporabljam za to šampon ki naj bi bil ampak ne pomaga.
Mohoče inate kakšen predlog?
2.Lasje mi ne rastejo več zelo,sicer sem velika 165 cm in moji lasje mi segajo do riti in so dolgi 90cm.
3.Lasje se mi zelo cepijo in ali bi bilo vredu če si ustrižem špice.Ali mogoče obstaja tudi kaj proti tem in zakaj so se mi sploh začeli cepiti.
A bi škodovalo če bi si konice las po striženju pobarvala z baby blue ali pa modro?
4.Zelo dolgo se ravim česati in uporabljam vse možne šampone za boljše lase.Ampak imam zelo močne in po tem ko se ustanem in postelje imam grozne in uničene.Imaste kakšen predlog?
Hvala že vnaprej :upside_down:
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Kakšen se ti zdi Pil na TikToku?
Sploh nisem opazil/a, da je Pil na TikToku.
(65)
Sem opazil/a, ampak Pilovi videi niso zanimivi.
(14)
Sem opazil/a in so mi Pilovi TikTok videi všeč.
(13)
Želela bi si še več Pilovih TikTok videov.
(14)
Bolj so mi všeč krajši in bolj udarni videi.
(4)

POIŠČI PILOVCA/KO

VARNO NA SPLETU

Zakaj moraš biti na spletu še posebej previden?
  1. Ker nikoli ne veš, s kom zares govoriš.
  2. Ker je veliko škodljivih spletnih strani, ki lahko okužijo tvoj računalnik ali zlorabijo tvoje podatke.
  3. Ker lahko deljenje podatke ali fotografije nekdo hitro izkoristi v druge namene.
Zakaj moreš biti pazljiv, ko objavljaš fotografije?
  1. Ko deliš fotografijo, izgubiš nadzor nad tem, kaj se z njo zgodi.
  2. Tvoje fotografije na spletu lahko najde vsak.
  3. Kar je enkrat objavljeno na spletu, tam ostane za vedno.
Kako poskrbeti za zasebnost na spletu?
  1. Preveri, da imaš na vseh straneh urejene nastavitve zasebnosti.
  2. Prepričaj se, da imaš vklopljeno možnost odobritve fotografij, na katerih te ljudje označijo.
  3. Zavedaj se, da lahko vedno prijaviš neprimerne vsebine, ki posegajo v tvojo zasebnost.
Bodi pozoren, ko sprejemaš nove prijatelje!
  1. Premisli, preden sprejmeš prošnjo za prijateljstvo. To osebo res poznaš?
  2. Neznanci so lahko tvoji vrstniki, lahko pa se za njih samo izdajajo.
  3. Ko nekomu odobriš prošnjo za prijateljstvo, mu omogočiš dostop do vseh svojih podatkov!
Tri pravila varnosti na spletu:
  1. Nastavi si močno geslo in ga ne zaupaj nikomur.
  2. Ne prijavljaj se na omrežja, ki jih ne poznaš.
  3. Če si se prijavil na tuje omrežje, poskrbi, da se boš z njega tudi odjavil in da se tvoje gesla niso shranila.
Vedno imej v mislih!
  1. Nikomur ne zaupaj svojega priimka, naslova, telefonske številke in podobnih podatkov.
  2. Ne objavljaj fotografij drugih, še posebej ne brez njihovega dovoljenja.
  3. Postavi si časovne omejitve glede uporabe spleta, saj čas na spletu hitro mine.
Kakšna so pravila obnašanja na družbenih omrežjih in forumih?
  1. Vedno bodi prijazen do drugih.
  2. Na nesramne komentarje ne rabiš odgovarjati.
  3. Če se nekdo neprimerno obnaša, ga blokiraj.
Kako ustvariti dober vzdevek?
  1. Pri ustvarjanju vzdevkov bodi izviren.
  2. V vzdevku ne uporabljaj svojega imena ali starosti.
  3. Za vsako družbeno omrežje ali spletno stran imej drugačen vzdevek.
Zapomni si!
  1. Na spletu ne klikaj vsega, kar vidiš.
  2. Prepričaj se, da si na varnih spletnih straneh in ne prenašaj datotek neznanega izvora.
  3. Povezave, ki jih ne poznaš, lahko na tvojo napravo prenesejo viruse.
Kako varno uporabljati družbena omrežja?
  1. Tvoj profil naj bo nastavljen na zasebno.
  2. Sprejmi le ljudi, ki jih poznaš.
  3. Ne objavljaj stvari, za katere ne želiš, da jih vidijo vsi in se jih boš čez 20 let sramoval.
Kakšno je varno geslo?
  1. Vsebuje najmanj 10 znakov.
  2. Vsebuje velike in male začetnice ter številke.
  3. Vsebuje posebne znake.
Dobro geslo je osnova varnosti na spletu!
  1. Geslo ima na internetu isto vlogo kot ključ, s katerim zakleneš dom.
  2. Preveč enostavno geslo lahko razvozla praktično vsakdo.
  3. Pri ustvarjanju gesel bodi kreativen.
Geslo imaš, kaj pa zdaj?
  1. Geslo redno menjaj.
  2. Če ga shranjuješ, poskrbi, da je na varnem mestu.
  3. Ne shranjuj gesla, napisanega na listku, v ovitku telefona.
Kako varno nakupovati na spletu?
  1. Drži se preverjenih spletnih mest.
  2. Vedno preveri podatke o trgovcu in se prepričaj, da so resnični.
  3. Vedno nakupuj s starši ali drugo odraslo osebo, ki je vešča spletnega nakupovanja.
Pazi, ko nakupuješ na spletu!
  1. Pred vnašanjem kreditne kartice preveri, da je v orodni vrstici izpisana kratica »https« s ključavnico.
  2. Preklikaj stran in se prepričaj, da je prava.
  3. Preveri naslov spletne strani, izpisan v orodni vrstici.
Na kaj moraš paziti pri nagradnih igrah?
  1. Če so predobre, da bi bile resnične, gre verjetno za prevaro.
  2. Dobro preveri, kdo organizira nagradno igro.
  3. Bogate obljube so znak za alarm.

Oglas

cute girls 1 je odgovoril/a na
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart
 

ems je odgovoril/a na
Lepo predvsem roka ti je super uspela
 

ems je odgovoril/a na
Čaki malo a ti si kr v pravljico skočila???:open_mouth::open_mouth::open_mouth:
 

ems je odgovoril/a na
Kr lepo. Vsak lahko vidi umetnost povsod ...
 

iMusic je odgovoril/a na
Woow, ta sončni zahod je tolk lep! Waw:heart_eyes:
 

iMusic je odgovoril/a na
Ful lepa slika, res je dobro slikana
 

ems je odgovoril/a na
ULALA!!! Kok krasen. Kje je to drgač?
 

ems je odgovoril/a na
Pač fil dobra pozicija, pa res krasna fotka. ...
 

Lily-James-fenica je odgovoril/a na
Ful je lepa!:heart_eyes:
 

GinnyWeasley26 je odgovoril/a na
Ful cool!
 

GinnyWeasley26 je odgovoril/a na
LEPO!:heart:
 

GinnyWeasley26 je odgovoril/a na
FUL LEPO!:heart:
 

Franem je odgovoril/a na
Mogoce bi se lahko malo bol potrudila, ker ...
 

eyes je odgovoril/a na
Huda zgodba, težka ampak si res lepo napisala, ...
 

Didi je odgovoril/a na
o hudo.......