''Dobrodošla doma,'' se nasmehne Poveljnik.
Tudi jaz ne morem zadrževati nasmeha. Moja prva naloga je bila uspešna.
''Čez pet minut v zemljevidni sobi,'' mi kratko poda napotke.
Pokimam in si ubijem v glavo, da ne smem zamuditi. S Poveljnikovim odhodom pozabim na vojaka na mostu, streljanje in celo na namrščeni pogled 42, ki mi vrta luknje v hrbet. Prijem okoli ročaja kanglice popustim in zakorakam med svoje ljudi.
Zaklonišče je razdeljeno na tri dele: kuhinjo in jedilnico, spalnico ter še najmanjšo zemljevidno sobo. V slednji se moram pojaviti čez slabih pet minut, ampak do takrat imam še nekaj časa. Naše celotno skrivališče je zelo majhno, zato mi hoja iz skrajnega kota ene do skrajnega kota druge strani ne bo vzela več kot minute. Le enkrat sem bila v zemljevidni sobi, zato se je ne spomnim dobro. Vse kar lahko z gotovosti trdim, je obstoj razpoke v obliki čudnega drevesa na tleh in karirasta preproga. Odločim se, da bom odšla v jedilnico, kjer je tudi majhna kuhinja. V njej nam E pripravlja tri dnevne obroke, ki vključujejo predvsem belo vodo, v kateri je namočen razdrobljen kruh. Vsak ga dobi v majhni pločevinasti skodelici in jo nato ponavadi kar spije. Kuharju ne zamerim. Večina civilistov je prisiljena jesti kruh iz žagovine in izrabljenih cunj, mi pa imamo (sicer nekvašen in močnat) kruh iz dejanske pšenice. Zakorakam v prostor in se razgledam. Zložljivih lesenih miz ni več – verjetno so jih porabili za kurjavo. Če ne štejemo majhne kuharske mizice, je ostalo le še plastično in pločevinasto pohištvo, za katerim nekaj skupinic igra karte. Namrščim se in znova ozrem za skodelicami ali vsaj kakršnim koli znakom obeda. Čas večerje je in če je ni, to pomeni le eno: hrane nam zmanjkuje, zato imamo le še dva obroka na dan.
Stopim na konice prstov in preverim obraze. Nobenega znanega (in priljubljenega, če smo že pri tem) ne najdem, zato je lahko kdo kvečjemu v spalnici. Zavrtim se na petah in pri tem skoraj polijem umazano vodo, na katero sem že pozabila. Spalnica je sosednja in največja soba. Ob stenah so prislonjeni kontejnerji z vodo in koščki hrane. Ob njih so včasih bila lesena stojala za orožja, vendar so še pred mojim odhodom šli v peč. Vode, hrane, orožja in kurjave je vedno bilo premalo. Kljub temu da je število vojakov kar naprej nihalo, ni bilo nikoli dovolj surovin za osnovne potrebe. Morda se je Poveljnik le odločil, da jih ne bomo trošili, saj bi nam ob povečanem številu trda predla.
Pogoltnem debel cmok. Ko te sprejmejo, si izbereš številko od 0 do 1000, ki postane tvoje novo ime. Nikoli nismo šli po vrsti, saj bi drugače sovražnik prej ugotovil našo številčnost. Tako številka 1 ne pomeni, da si prvi postal član. Tudi številka 586 me pomeni, da nas je 586. Gre le za zavajanje sovražnika in našo zaščito. Lani so se začele širiti govorice, da so mnogi dolgoletni člani pozabili svoja prava imena. Sprejeli so svoje številčno ime ali črkovno oznako. Slednjo dobiš, če imaš pomemben položaj in se tvoje ime večkrat izgovarja. Tako je lažje reči E kot pa 469. Pri nas obstajata le dva z dejansko besedo za ime. Poveljnik in Ostrostrelec. Kljukec – Poveljnikov bratranec je umrl na dan 367 v eksploziji. 32 mi je povedal, da je bil vohun in menda tudi izvrsten žepar. Ne ve se ali je bil izdan ali le ob napačnem času na nepravem mestu. Zagotovo je mrtev, vendar je pred tem naši skupini posredoval neprecenljive podatke o delavnih taboriščih.
Prerinem se v notranjost in razgledam. V kotu z nametanimi odejami sedita osebi, ki sem ju najbolj pogrešala.
Že od daleč ju pokličem in se prerinem mimo mladih, ki se učijo rokoborbe.
Dvigneta pogled in tudi njima se usta razpotegnejo v širok nasmeh.
''Dolgo si potrebovala,'' me zbode 32.
Igrivo mu pokažem jezik in razkrijem rumene zobe.
''Ne premikaj se!'' sikne 14 za njegovim hrbtom.
Malo se premaknem in opazim lesk srebrne igle. Ob prizoru me zbode v trebuhu. 14 se sklanja nad njegovim hrbtom in mu z iglo poskuša zašiti globoke rane. Vem, da so vse umite in kar se da razkužene ter da je 14 daleč najboljša v šivanju, ampak pogled na razmrcvarjen hrbet mi sproži val neugodja.
''Če se ne boš nehal premikati …'' izreče prikrito grožnjo in popravi pramen pepelnatih las. Z nohtom na lahno podrgne po brazgotini, da bi se prepričala ali je nevarnost zastrupitve. Zmaje z glavo in mi nameni opravičujoč pogled.
''Kaj se je zgodilo?'' rečem hripavo.
''Poslali so naju na mejo med območji A, B in H. Nekdo naju je opazil in napadel,'' reče skozi stisnjene zobe 32.
''In tale butec ga ni želel ubiti,'' mu očita 14 in laks nalašč močno potegne.
32 le nekaj nedoločnega zagodrnja, vendar s stisnjeno pestjo izdaja, da ga šivanje zelo boli. Ostro izdihnem skozi nos. Moj mrzel bratranec je vedno verjel v nenasilno reševanje sporov. Posledično se je izogibal treningov rokoborbe, dvoboja z noži, streljanja in celo rokovanja z granatami. Raje se je izučil v plezanju in kodiranju sporočil. Le-to je bil njegov najljubši hobi. Potiho sem mu zamerila njegovo spretnost pri razvozlavanju kodiranih sovražnikovih sporočil Po njegovi zaslugi smo na dan 2513 rešili šest otrok, ki so jih mislili poslati v delavno taborišče. Ne razumem, kako je lahko nekdo tako krut, da celo sedemletnike pošlje v gotovo smrt.
14 je njegovo popolno nasprotje. Spoznali smo se, ko sva se z 32 pridružila skupini. Zastavljen ima jasen cilj in verjame, da lahko zmagamo, če le ne bomo popustili. ''Ne smemo se zlomiti,'' je vedno rekla ob ne izhodnih trenutkih ''Če se bomo, bo naše sanje in upe veter odnesel daleč stran in umrli bomo zaman.'' Po njenih pričevanjih, ji je to govorila njena zdaj pokojna mama. O njenem očetu in bratu vem le to, da sta se iz strahu pridružila zelenim vojakom. Stisne me v prsih, ko se spomnim novincev z mosta. Zmajem z glavo. Tega ne sme noben izvedeti. Vojaki so pa itak mrtvi, zato to vem le jaz.
''Kateri dan je danes, 586?'' prekine tišino svetlolaska, ne da bi pogled odmaknila od posebej globoke ureznine.
''2999.''
32 zakone v brado, medtem ko se 14 otročje zasmeje. ''Stavila sva,'' pojasni ''On je rekel, da je 3001, jaz pa 2999. Zmagovalec dobi poraženčevo odejo za dve noči.''
Takrat se šele zavem, da je bolj mrzlo kot običajno. Moje misli prebere 32, ki reče: ''Peč se je pokvarila. Preveč dima spušča in potrebno jo bo zamenjati.'' Skremži se ob novem šivu in nadaljuje s sarkazmom v glasu: ''Saj bi ti dal svojo odejo, ampak ti jo je ta ukradla.''
14 ga nekoliko premočno udari po glavi, na kateri raste bujna afriška frizura. ''Bodi pri miru in molči,'' mu ukaže z resnobo v glasu in se znova posveti rani.
''Je bila vajina naloga vsaj uspešna?'' ju pobaram.
Nekaj časa molčita, nato pa odvrneta s kratkim potrdilom. Verjetno o nalogi ne smeta veliko govoriti. Popolnoma ju razumem, zato raje ne vrtam v njiju.
''Še sekunda in bom končala,'' naju obvesti 14 ''Ne priporočam ti, da spiš na hrbtu ali delaš prehitrih zasukov, saj ti lahko šivi počijo ter lahko pride do zastrupitve krvi.''
''Hvala,'' se tiho zahvali mrzli bratranec in nagonsko seže proti brazgotinam. 14 ga hitro ustavi in nameni očitajoč pogled. ''Oprosti,'' zamrmra in naglo izmakne roko iz prijema.
Ob njegovi kretnji se spomnim na sobo z zemljevidi.
''Moram iti,'' se opravičim in vstanem.
''Odnesi tole drekasto vodo seboj,'' z brado pomigne 14 ''Zaudarja po crknjenem golobu.''
''Ahm, izražanje,'' jo opomni 32, vendar se zanj ne zmeni.
Kanglico s težavo znova dvignem in pohitim proti izhodu. Upam, da nisem prepozna.
*****
Hvala, da si prebral/a mojo zgobdo. Vesela bom vsakega všečka in komentarja. Zaželjena je kritika, saj lahko le tako izboljšam svoje pisanje. Hvala *i*volkec*i* za tako lep komentar.
Gre za znanstveno-fantastiko, ker se dogaja v prihodnosti (več v naslednjih delih). Morebitne podobnosti z vam znano osebo ali krajem so nenamerne.
Clara:spider:
Tudi jaz ne morem zadrževati nasmeha. Moja prva naloga je bila uspešna.
''Čez pet minut v zemljevidni sobi,'' mi kratko poda napotke.
Pokimam in si ubijem v glavo, da ne smem zamuditi. S Poveljnikovim odhodom pozabim na vojaka na mostu, streljanje in celo na namrščeni pogled 42, ki mi vrta luknje v hrbet. Prijem okoli ročaja kanglice popustim in zakorakam med svoje ljudi.
Zaklonišče je razdeljeno na tri dele: kuhinjo in jedilnico, spalnico ter še najmanjšo zemljevidno sobo. V slednji se moram pojaviti čez slabih pet minut, ampak do takrat imam še nekaj časa. Naše celotno skrivališče je zelo majhno, zato mi hoja iz skrajnega kota ene do skrajnega kota druge strani ne bo vzela več kot minute. Le enkrat sem bila v zemljevidni sobi, zato se je ne spomnim dobro. Vse kar lahko z gotovosti trdim, je obstoj razpoke v obliki čudnega drevesa na tleh in karirasta preproga. Odločim se, da bom odšla v jedilnico, kjer je tudi majhna kuhinja. V njej nam E pripravlja tri dnevne obroke, ki vključujejo predvsem belo vodo, v kateri je namočen razdrobljen kruh. Vsak ga dobi v majhni pločevinasti skodelici in jo nato ponavadi kar spije. Kuharju ne zamerim. Večina civilistov je prisiljena jesti kruh iz žagovine in izrabljenih cunj, mi pa imamo (sicer nekvašen in močnat) kruh iz dejanske pšenice. Zakorakam v prostor in se razgledam. Zložljivih lesenih miz ni več – verjetno so jih porabili za kurjavo. Če ne štejemo majhne kuharske mizice, je ostalo le še plastično in pločevinasto pohištvo, za katerim nekaj skupinic igra karte. Namrščim se in znova ozrem za skodelicami ali vsaj kakršnim koli znakom obeda. Čas večerje je in če je ni, to pomeni le eno: hrane nam zmanjkuje, zato imamo le še dva obroka na dan.
Stopim na konice prstov in preverim obraze. Nobenega znanega (in priljubljenega, če smo že pri tem) ne najdem, zato je lahko kdo kvečjemu v spalnici. Zavrtim se na petah in pri tem skoraj polijem umazano vodo, na katero sem že pozabila. Spalnica je sosednja in največja soba. Ob stenah so prislonjeni kontejnerji z vodo in koščki hrane. Ob njih so včasih bila lesena stojala za orožja, vendar so še pred mojim odhodom šli v peč. Vode, hrane, orožja in kurjave je vedno bilo premalo. Kljub temu da je število vojakov kar naprej nihalo, ni bilo nikoli dovolj surovin za osnovne potrebe. Morda se je Poveljnik le odločil, da jih ne bomo trošili, saj bi nam ob povečanem številu trda predla.
Pogoltnem debel cmok. Ko te sprejmejo, si izbereš številko od 0 do 1000, ki postane tvoje novo ime. Nikoli nismo šli po vrsti, saj bi drugače sovražnik prej ugotovil našo številčnost. Tako številka 1 ne pomeni, da si prvi postal član. Tudi številka 586 me pomeni, da nas je 586. Gre le za zavajanje sovražnika in našo zaščito. Lani so se začele širiti govorice, da so mnogi dolgoletni člani pozabili svoja prava imena. Sprejeli so svoje številčno ime ali črkovno oznako. Slednjo dobiš, če imaš pomemben položaj in se tvoje ime večkrat izgovarja. Tako je lažje reči E kot pa 469. Pri nas obstajata le dva z dejansko besedo za ime. Poveljnik in Ostrostrelec. Kljukec – Poveljnikov bratranec je umrl na dan 367 v eksploziji. 32 mi je povedal, da je bil vohun in menda tudi izvrsten žepar. Ne ve se ali je bil izdan ali le ob napačnem času na nepravem mestu. Zagotovo je mrtev, vendar je pred tem naši skupini posredoval neprecenljive podatke o delavnih taboriščih.
Prerinem se v notranjost in razgledam. V kotu z nametanimi odejami sedita osebi, ki sem ju najbolj pogrešala.
Že od daleč ju pokličem in se prerinem mimo mladih, ki se učijo rokoborbe.
Dvigneta pogled in tudi njima se usta razpotegnejo v širok nasmeh.
''Dolgo si potrebovala,'' me zbode 32.
Igrivo mu pokažem jezik in razkrijem rumene zobe.
''Ne premikaj se!'' sikne 14 za njegovim hrbtom.
Malo se premaknem in opazim lesk srebrne igle. Ob prizoru me zbode v trebuhu. 14 se sklanja nad njegovim hrbtom in mu z iglo poskuša zašiti globoke rane. Vem, da so vse umite in kar se da razkužene ter da je 14 daleč najboljša v šivanju, ampak pogled na razmrcvarjen hrbet mi sproži val neugodja.
''Če se ne boš nehal premikati …'' izreče prikrito grožnjo in popravi pramen pepelnatih las. Z nohtom na lahno podrgne po brazgotini, da bi se prepričala ali je nevarnost zastrupitve. Zmaje z glavo in mi nameni opravičujoč pogled.
''Kaj se je zgodilo?'' rečem hripavo.
''Poslali so naju na mejo med območji A, B in H. Nekdo naju je opazil in napadel,'' reče skozi stisnjene zobe 32.
''In tale butec ga ni želel ubiti,'' mu očita 14 in laks nalašč močno potegne.
32 le nekaj nedoločnega zagodrnja, vendar s stisnjeno pestjo izdaja, da ga šivanje zelo boli. Ostro izdihnem skozi nos. Moj mrzel bratranec je vedno verjel v nenasilno reševanje sporov. Posledično se je izogibal treningov rokoborbe, dvoboja z noži, streljanja in celo rokovanja z granatami. Raje se je izučil v plezanju in kodiranju sporočil. Le-to je bil njegov najljubši hobi. Potiho sem mu zamerila njegovo spretnost pri razvozlavanju kodiranih sovražnikovih sporočil Po njegovi zaslugi smo na dan 2513 rešili šest otrok, ki so jih mislili poslati v delavno taborišče. Ne razumem, kako je lahko nekdo tako krut, da celo sedemletnike pošlje v gotovo smrt.
14 je njegovo popolno nasprotje. Spoznali smo se, ko sva se z 32 pridružila skupini. Zastavljen ima jasen cilj in verjame, da lahko zmagamo, če le ne bomo popustili. ''Ne smemo se zlomiti,'' je vedno rekla ob ne izhodnih trenutkih ''Če se bomo, bo naše sanje in upe veter odnesel daleč stran in umrli bomo zaman.'' Po njenih pričevanjih, ji je to govorila njena zdaj pokojna mama. O njenem očetu in bratu vem le to, da sta se iz strahu pridružila zelenim vojakom. Stisne me v prsih, ko se spomnim novincev z mosta. Zmajem z glavo. Tega ne sme noben izvedeti. Vojaki so pa itak mrtvi, zato to vem le jaz.
''Kateri dan je danes, 586?'' prekine tišino svetlolaska, ne da bi pogled odmaknila od posebej globoke ureznine.
''2999.''
32 zakone v brado, medtem ko se 14 otročje zasmeje. ''Stavila sva,'' pojasni ''On je rekel, da je 3001, jaz pa 2999. Zmagovalec dobi poraženčevo odejo za dve noči.''
Takrat se šele zavem, da je bolj mrzlo kot običajno. Moje misli prebere 32, ki reče: ''Peč se je pokvarila. Preveč dima spušča in potrebno jo bo zamenjati.'' Skremži se ob novem šivu in nadaljuje s sarkazmom v glasu: ''Saj bi ti dal svojo odejo, ampak ti jo je ta ukradla.''
14 ga nekoliko premočno udari po glavi, na kateri raste bujna afriška frizura. ''Bodi pri miru in molči,'' mu ukaže z resnobo v glasu in se znova posveti rani.
''Je bila vajina naloga vsaj uspešna?'' ju pobaram.
Nekaj časa molčita, nato pa odvrneta s kratkim potrdilom. Verjetno o nalogi ne smeta veliko govoriti. Popolnoma ju razumem, zato raje ne vrtam v njiju.
''Še sekunda in bom končala,'' naju obvesti 14 ''Ne priporočam ti, da spiš na hrbtu ali delaš prehitrih zasukov, saj ti lahko šivi počijo ter lahko pride do zastrupitve krvi.''
''Hvala,'' se tiho zahvali mrzli bratranec in nagonsko seže proti brazgotinam. 14 ga hitro ustavi in nameni očitajoč pogled. ''Oprosti,'' zamrmra in naglo izmakne roko iz prijema.
Ob njegovi kretnji se spomnim na sobo z zemljevidi.
''Moram iti,'' se opravičim in vstanem.
''Odnesi tole drekasto vodo seboj,'' z brado pomigne 14 ''Zaudarja po crknjenem golobu.''
''Ahm, izražanje,'' jo opomni 32, vendar se zanj ne zmeni.
Kanglico s težavo znova dvignem in pohitim proti izhodu. Upam, da nisem prepozna.
*****
Hvala, da si prebral/a mojo zgobdo. Vesela bom vsakega všečka in komentarja. Zaželjena je kritika, saj lahko le tako izboljšam svoje pisanje. Hvala *i*volkec*i* za tako lep komentar.
Gre za znanstveno-fantastiko, ker se dogaja v prihodnosti (več v naslednjih delih). Morebitne podobnosti z vam znano osebo ali krajem so nenamerne.
Clara:spider:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tvoje zgodbe so tk najjače obožujemmm ayy<3333333
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uf uf uf! Vrhunsko, zelooooo mi je všeč, res komaj čakam na nov del :clap::clap::clap::heart:
Ej, a se res ne bi zmenila s profesorji, da ti dajo mal mir, da lahko napišeš še kakšen del? :thinking::sweat_smile::joy:
Ej, a se res ne bi zmenila s profesorji, da ti dajo mal mir, da lahko napišeš še kakšen del? :thinking::sweat_smile::joy:
1
ajtim
Hvala <333
He he, res bi bilo super, če bi zdaj imeli kakšna dva tedna počitnic. Glede novega dela ... Pride čez mitutko ;-)
He he, res bi bilo super, če bi zdaj imeli kakšna dva tedna počitnic. Glede novega dela ... Pride čez mitutko ;-)
Moj odgovor:
izcedek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
A je to normalno?
Življoo, sem dekle staro 13 let in imam eno vprašanje. Par dni nazaj sem si na snapchatu snepala z enim tipom, ki je 1 leto starejši od mene. Najprej sva se pogovarjala, ko pa je bilo že pozno in sem mislila iti spat, me je vprašal, ali sem že kdaj videla pen*s. Rekla sem mu, da še nisem in naj se ne dela norca iz mojih (ne)izkušenj. Rekel je da s tem ni nič narobe in me je vprašal, ali si želim videti njegovega. Nisem vedela, kaj narediti, bala sem se, da če bom rekla ne, da se bo nehal pogovarjati z mano. Na koncu sem mu le rekla ja. Ni minila niti sekunda in že sem prejela njegovo golo fotografijo. Nisem vedela kaj odpisati, tako da sem mu poslala samo obraz. Vprašal me je, če mu jaz ne bom ničesar poslala. Bala sem se, da se bo nehal pogovarjati z mano, če mu ne bom ničesar poslala, tako da sem mu poslala svoje nude. Izmenjevanje slik se je nadaljevalo pribljižno 10 min, na kar je iz mene pritekel ćuden izcedek prosojne/bele barve. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo to prvič, da se mi je kaj takega zgodilo. Ker je bolj izkušen in sem mislila, da bi mi znal svetovati, sem mu le poslala sliko. To sliko je nato screenshotal in me čez nekaj sekund blokiral. Hodiva na isto šolo, zato me skrbi, da ne bi ta slika začela krožiti naokoli. Prosim pomagajte, kaj naj naredim.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(131)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: