2. poglavje: Sanje za prijateljstvo
Sodniki so gledali v ekran Lucijin prelep izrazen ples, v katerem je improvizirala. Ko je bilo konec posnetka so se vsi trije sodniki zazrli vame. »Zelo je dobra.« Sem jim zagotovila. Hitro sem stegnila roko v žep in potegnila ven listek z devetimi številkami. »Tukaj je njena telefonska. Ko se bo pozdravila, jo morate izkoristiti za kakšne posebne plesne priložnosti.« Strmela sem v sodnike in oni v mene. Srednji sodnik, ki je bil malo starejši je zavzdihnil ter prikimal z glavo. »Res dobro pleše... Morda, pa nam bo še kdaj prav prišla.« Iz rok mi je potegnil listek z njeno telefonsko. V očeh so mi plavale solze, a sem bila hkrati vesela zanjo. »Prosim, pošljite posnetek na telefonsko za informacije o avdiciji.« Je rekel tretji, zelo mlad sodnik. Prikimala sem in se skušala nasmehniti, ampak se preprosto nisem morala. »Zdaj pa nam pokaži kaj ti znaš.« Me je neučakano spodbudil
sodnik. Pogledala sem ga v njegove rjave oči.

˝Diana, to je zadnja možnost za tvoje sanje,˝ Sem si rekla, nato pa bolje premislila. ˝In možnost za izgubo prijateljstva.˝ Sem dodala svoji misli ter se zresnila. Svoje spuščene rjave lase sem si popravila za uho in zavzdihnila. »Ne bom nastopila. Veliko razlogov imam, a eden od njih je prijateljstvo, ki ga nočem izgubiti.« Sodniki so stali odprtih ust. Zdaj so me že dobro poznali, ko so videli kako sem dobro plesala v prvih dveh krogih avdicije. »Hvala za razumevanje.« Sem še dodala in jim obrnila hrbet. Užaljena sem začela korakati proti stopnicam in v sebi kričala. V prijateljstvu sem imela polno veselja, sreče in smeha, a v sanjah je bila le prazna luknja brez ničesar. Zdaj bo ona bila zvezda, jaz pa bom le navijačica, ampak mi bo še navijanje strlo srce.

Takrat sem se odločila, da bom zapustila mesto, ter odšla k teti Mii, vsaj do Lucijine predstave, da bi jo vsaj pogledala lahko, če ne mi nebi nikoli oprostila. Moj plan je bil pozabiti na vse za kratek čas, nič povedati Luciji in v miru dihati svež zrak, ampak to mi v mestu seveda, ne bo uspelo zato bom v nekaj dneh odšla h kravam in ovcam.

Stopila sem na svež zrak, a hkrati na dež. Kapljice navadne vode so padale kamorkoli so našle pot. Iz žepa moje kavbojske jakne sem potegnila moj telefon in ga takoj prižgala. Na ekranu se je pokazala smešna slika mene in Lucije. ˝Moram res ves čas razmišljati o tem?˝ Sem si mislila in pritisnila slušalko. Bila sem že pred tem, da jo pokličem a sem opazila drug stik, ki je bil shranjen pod: »Najboljša prijateljica« Strmela sem v njega in se sama sebi čudila, da sem jo želela poklicati. Želela sem ji izliti vsa čustva iz mene kot zmeraj, a, če ji povem, kar sem naredila za njo bo zavrnila ponudbo. Nisem se več obirala in sem pritisnila na Mami. Piskalo je v telefonu, a mami se ni oglasila. Poskusila sem še enkrat. Nič. Nič nisem morala, kot, da grem peš.

Kakšne pol ure hoje sem imela do hiše, vendar tokrat po dežju in brez dežnika. Ustavila sem se pri najbližji trgovini in se odločila kupiti dežnik. Odprla sem vrata in se zastrmela v majhno trgovinico, v kateri ni bilo nikogar. V trgovini so bila oblačila, kakšni čevlji a nikjer nisem opazila kakšnih dežnikov. Zavzdihnila sem in se obrnila za sto osemdeset stopinj. Kar predstavljala sem si kako bom prišla domov, popolnoma mokra, kot, da bi se potopila v bazenu, a sem zaslišala fantovski glas pri blagajni, ki je rekel: »Dober dan?« Je vprašal. Zazrla sem se v njega. Očitno je prišel iz vrat za blagajno. Imel je skuštrane temno rjave lase, vpadljive zelene oči ter bil mojih let. Mislim, da sem ga več kot pol minute nepremično gledala, zato sem se zelo osramotila. Končno sem zmajala z glavo in odvrnila z: »D-dober d-dan.« Uščipnila sem se v ustnico in se v mislih razburjeno vprašala: ˝Zakaj jecljam?!˝ »P-Prišla sem poiskati kakšen dežnik, a sem videla, da ga n-nimate...« Fant se mi je nasmejal in užaljeno odkimal z glavo. »Ne, res nimamo dežnikov...« Razgledoval se je naokoli, kot, da bi še vedno upal, da najde kakšno rešitev. »Takoj pridem...«Zopet je zbežal za vrata za blagajno, ampak, ko se je vrnil je prinesel nekaj sabo.

V rokah je držal prelep črn dežnik z zanimivimi belimi vzorci. Z odprtimi usti sem strmela, a sem bila tako zmedena, da nisem vedela ali gledam fanta, ali dežnik. »Sicer je moj, a ti ga podarim.« Je rekel. Odprla sem usta in ostala brez besed. Če pomislim, da bo zaradi mene moral, morda zdaj on hoditi po dežju, ter bom jaz na suhem me kar stisne pri srcu. »N-Ne vem kaj naj rečem...« Sem zajecljala. »Hvala.«
»Ampak imam boljšo idejo...« Se je zasmejal. Čutila sem kako mi oči kar žarijo od sreče. Sploh še nisem slišala, kakšna bo ideja pa sem se že smejala. Je to normalno? Res nisem imela pojma, razen o tem, da bi se najraje ugreznila v tla. »Ravno se trgovina zapira, tema je, odhajam domov... Lahko te zapeljem domov, če živiš tukaj blizu?« Je prijazno vprašal. Moje oči so se zalesketale, v njih pa se je pokazalo upanje, da pa le ne bom prišla niti malo mokra domov, razen toliko kolikor sem že. »Z veseljem.« Sem bevsknila, brez, da bi premislila. S tujcem grem v tuj avto, ki bi me naj odpeljal domov? Če bi tu bila moja mami, bi mi najbrž dala kakšno veliko kazen, a sem bila pozitivna in si govorila, da ne bo nikoli ugotovila.

Sploh nisem pomislila na to, kako čudno bi morala izgledati, ko sem imela cele lase mokre. Stopila sva na svež zrak in začela korakati do parkirišča, ki je bil kakšnih petnajst metrov stran, ko se je močno zabliskalo, nekaj sekund po tem pa tako močno zagrmelo, da sem skoraj padla po tleh. Fant mi je takoj podal roko, zato le nisem padla v lužo. Drug drugemu sva se zasmejala in hodila naprej pod prelepim dežnikom. Končno sva le prispela do avta in se odpeljala do moje hiše. Seveda sva imela navigacijo, v katero sva napisala naslov moje hiše in se odpeljala. »Torej, kako ti je ime? Jaz sem Anže.«
»Me veseli Anže, jaz sem Diana.« Sva se druga drugemu nasmehnila. Avto se je začel premikati proti cesti, na kateri sem se peljala pred nekaj urami, ko sem upala, da bom dobila svoje sanje, a sem vse žrtvovala zanjo. Seveda sva imela navigacijo na telefonu, v katero sva vpisala naslov moje hiše, da se nebi izgubila. Pogovarjala sva se o vsem mogočem, v nekaj minutah pa sem mu razložila kako je potekal moj dan, ter zakaj nisem ravno najboljše volje. Kmalu sva se ustavila pred mojo hišo. »Lahko noč Diana.« Je tiho rekel, ko sem že stopila iz avta.
»Lahko noč, hvala za prevoz.« Drug drugemu sva se še zadnjič nasmejala in si pomahala. Zdaj me je čakala napeta in neprespana noč. Vse kar sem si želela tisti trenutek je bil mir.