Dhai in Kalani so po štirih dneh jezdenja na za Kalane značilnih črnih konjev končno dosegli prestolnico kraljestva - Royale, dom Kralja in njegovega sina Daemona, nešteto služabnikov, dvorjanov in še več uporabnikov magije, ki so živeli v marmornatih hišah pred zlataimi vrati palače. Nekatere hiše so bile zgrajene samo iz marmorja, na drugih pa so se med vso belino lesketali kristali zlata, srebra, brona ali, ko so prišli globje v center mesta, platine. Dhai je še izpred davnih let, ko je hodila v šolo - preden je njena mama umrla in je moral očeta in sestro nekdo spraviti iz depresije - vedela, da so kovine v zidovih hiš pomenile mogočne uporabnike magije.
Magija je bila razdeljena v štiri skupine in vsako skupino je simbolizirala določena kovina; bron za zemeljsko, katere uporabniki so lahko gojili rastline, nekateri povzročali manjše potrese ali hodili skozi stene, srebro za fizične sposobnosti, na primer povečano moč ali vid v temi, zlato za magijo zraka, kot je upravljanje z vetrom in temperaturo, in platina za umske sposobnosti. Zadnja skupina je bila najbolj cenjena, vendar je bilo njenih predstavnikov izjemno malo. Dhai se je spraševala, ali bo njena magija spadala tja, ko pa po nobeni logiki ni mogla spadati kam drugam.
Ali pa ne bo spadala nikamor in do Dhai umrla.
Ni si mogla pomagati, da ne bi mislila na to možnost. Kaj, če bo Kralj njeno sposobnost videl kot prekletstvo? Je bila noč, ko je odšla s Kalani, zadnja noč, ko je videla svoje brata, sestro in očeta?
Misli je odrinila na stran, saj so se ji v očeh že začele zbirati solze, in se osredotočila na to, kaj je bilo pred njo; tihe ulice, palača na njihovem koncu, in zaprte gostilne ob tlakovanih cestah. Prvo se ji zdelo najbolj čudno - v Althei se je na ulicah vedno trlo ljudi, ne glede na čas dneva. Povsod jih je bilo dovolj in niti ena gostilna se ni nikoli zaprla pred drugo uro zjutraj.
Mogoče je bilo to tisto, kar se ji je zdelo čudno, mogoče pa je bila nenadna tišina s strani Kalanov, ko so se začeli približevati marmornatim zidovom palače. Je bilo kaj narobe? Dhai se je narmščila, vendar ni spraševala.
Vendar pa je dejstvo, da je nekaj narobe, postajalo vse bolj jasno, ko so se končno ustavili pred vrati palače in so vsi Kalani popolnoma utihnili se vzravnali. V njihovih očeh je bilo nekaj sumljivo podobnega strahu. Vrata so se čez nekaj sekund počasi odprla in prijezdili so na ogromno dvorišče, polno dreves in kamnitih skulpur, ki so jim zdaj Kalani izgledali sumljivo podobni.
"V redu, kaj se do..." je Dhai že želela vprašati namlajšega izmed njih, tistega, s katerim je jezdila in za katerega je drugi dan na poti izvedela, da mu je ime Aero, vendar ji je usta nemudoma pokril z roko.
"Ne govori," je siknil v njeno uho tako tiho, da je komaj razločila besede. "V Kraljevi prisotnosti in na območju palače se brez njegovega dovoljenja ne sme govoriti."
Ne sme se govoriti? To je... neumno, če bi vprašali njo. Vendar pa hkrati tako genialno. Na tak način je kralj pokazal svojo moč, svoj vpliv, ki je bil tako močan, da celo Kalani niso smeli niti govoriti v njegovi prisotnosti ali na njegovem posestvu, tudi če jih nihče ni mogel slišati. Po vsej verjetnosti se je kršenje tega pravila - zakona - kaznovalo s smrtjo, vendar je bilo Dhai strah vprašati. Pravkar ga je prekršila in čeprav ji je bilo čisto vseeno, je vseeno upala, da ne bo umrla tako nečastne smrti. Se je že videla na naslovnicah časopisa, ki ga je zaradi očeta redno kupovala. *i*Dekle umrlo, ker je spregovorilo.*i*
Kalani so razjahali, ko so dosegli vrata iz črnega lesa, in Dhai je sledila njihovemu zgledu. Ko so stražarji odprli vrata v snežno belo palačo, ji je Aero dal le en ukaz. *i*Ne govori in glej v tla*i*.
Notranjost palače je bila še bolj veličastna, kot si je Dhai kdajkoli predstavljala. Ogromni kristalni lestenci so viseli s poslikanega stropa in metali posebne vrste svetlobo na debele rdeče preproge, ki so pokrivale marmorna tla. Samo sprejemna sobana (Dhai je vsaj mislila, da je bila to sprejemna sobana. Ni bila v ravno veliko palačah.) je bila trikrat večja od celotne hiše Dhaine družine.
Preden bi si lahko še bolje ogledala prostor, ji je Aero potisnil glavo dol in jo prisilil, da je pogledala v tla. "Ne glej gor," je siknil, vendar je bilo v njegovem rahlo jeznem tonu tudi nekaj zaskrbljenosti, za katero Dhai ni vedela, kaj je počela tam.
Kmalu so se Kalani začeli premikati in Dhai z njimi. Ni vedela, skozi katere sobe so šli, vendar ji je že samo pogled na preproge povedal, da so bile vse sobane bogato opremljene in kičaste. Niso se ustavili in Dhai se je začela resno spraševati, kako velika je ta palača; po njenem mnenju so hodili že pol ure in ni izgledalo, da so blizu svojega cilja. Vseeno pa so Kalani hodili povsem brezizrazno in tiho, tako kot ves ta dvorec; v njem bi lahko slišal pasti šivanko in Dhai je že drugič pomislila, kako neumno je bilo to pravilo.
Končno, končno pa so prišli, vsaj sodeč po odmevajočem zvoku škornjev na marmorju, v prestolno dvorano. To ji je potrdil tudi strog in močan glas, ki je prihajal izpred njih: "Moji zvesti iskalci, imate pravico, da spregovorite."
Dhai bi tudi brez rahlega udarca v ramo, ki je prišel od najstarejšega Kalana, Metyasa, ki je stal na njeni desni, vedela, da se Kraljevo dovoljenje ni nanašalo nanjo.
Vendar pa se je vseh šest moralo prikloniti, globje, kot se je Dhai do sedaj morala komurkoli. Glavo je še vedno držala tako, da je bil njen pogled usmerjen v tla in tudi, ko se je dvignila, Kralju ni pogledala v oči.
"Ura je pozna, ko pridete predme," je začel Kralj, "skupaj z nekom, ki več kot očitno se spada na ta dvor."
Metyas je stopil naprej, tudi njegova glava sklonjena, vsaj sodeč po zvenu njegovega glasu. "Prosim, Visokost, sprejmite moja globoka opravičila, vendar smo med našim letnim iskanjem magije naleteli na nekoga z zelo posebno."
Kralj je malo postal, nato pa se je v smrtni tišini zaslišal švist roke, ko je nakazal Metyasu, da sme nadaljevati.
"Videz Dhai Deneres se v očeh vsakega posameznika odraža drugače, na poti pa smo jaz in moji bratje odkrili, da to zadeva tudi njeno obnašanje in dejanja in je odvisno od zunanjih dejavnikov, ne od nje."
Dhai se je namrščila in se je komaj prisilila, da ni pogledala Kralja in njegove reakcije. So to res opazili? Kajti bilo je res; njena magija je zadevala vse, kar je naredila in ni bila odvisna od nje - ljudje so jo videli, kakor so želeli oni, in ne obratno. Dhai se je tega naučila na krut način.
"Hm," je zamrmral Kralj. "Dhai Deneres, imaš dovoljenje, da dvigneš svoj pogled."
Kraljeve besede je sprejela z olajšanjem in glavo počasi dvignila proti prestolu. Na njem je sedel debelušen moški srednjih let in z zlato krono z dragulji, ki mu je počivala na sivih laseh. Oblečen je bil v rdeče-bela oblačila in ogrinjalo, na prestolu pa je sedel, kot da se nikoli ne bi premaknil z njega. Kralj ni bil ravno to, kar je Dhai pričakovala, vendar v bistvu ni bila njegova podoba nobeno presenečenje.
Dhai je pogled zataval na njegovo desno in vzelo ji je sapo.
Zraven prestola je stal najlepši fant, kar jih je kdaj videla. Ni mogel imeti več kot osemnajst let, vendar je iz nekega razloga izgledal starejši. Imel je vranje črne lase, ki so mu padali malo čez ramena in vijolične oči, ki so izgledale, kot da vedo vse. Oblečen je bil v črn suknjič, ki ga je z ogrinjalom temno vijolične barve povezovala tanka zlata verižica. Njegov obraz je bil kot izklesan iz marmorja, ki jih je obkrožal. Zraven prestola je stal kot duh, kot odmev, vendar je bilo na njem nekaj, zaradi česar Dhai ni mogla odvriniti pogleda.
"Ah, seveda," je rekel Kralj in zmajal z glavo. "To je moj sin, Daemon, edina živeča oseba v kraljestvu s prekletstvom, zaradi katerega ne more nikogar slišati ali z njim govoriti."
Zato je izgledal kot duh, kor nekdo, ki ni zares tam. Dhai je na skritem pogledala h Kalanom, ampak njihovi obrazi so bili brezizrazni. Vedeli so. Obrnila se je nazaj h Kralju, vendar ni rekla ni ničesar, saj ni bilo ničesar za reči, in, najpomembnejše, Kralj ji ni dal dovoljenja. Potem je pogledala še k Daemonu, ampak ta je zares izgledal, kot da Kralja ni slišal.
"No," je spet rekel Kralj in Dhai je pogled obrnila proti njemu, vendar on je gledal Kalane. "Kako vemo, da je to res njena... magija?"
"Njeni lasje," je rekel Metyas. "Kakšne barve so?"
Kralj je izgledal nejevoljen, da ga nekdo drug sprašuje vprašanja, vendar je vseeno rekel: "Rdeči."
Metyas je komaj opazno prikimal: "Zame so zlati, za Aera črni... Kako Dhai izgleda, je odvisno od posameznika."
Kralj se je namrščil. "To bi bilo lahko nevarno, če imaš prav in to zadeva tudi njena dejanja. Lahko bi nas vse pobila, pa bi nekdo videl trupla, drug pa živeče ljudi."
Zelo malo verjetno, kajti Dhai še nikoli ni nikogar ubila, največkrat samo kradla, vendar bilo je jasno, da je Kralj vse zločince metal v isti koš.
Metyas je samo sklonil glavo. "Sprejeli bomo vašo razsodbo, Vaša visokost."
Zdaj je bilo vse v rokah tega človeka. Njeno življenje, Loruino življenje, njuni magiji... In Dhai ga je sovražila zaradi tega.
"Če dovolite, Vaša visokost," se je oglasil Aero in vse oči, vključno z Dhainimi, so se obrnile proti njemu. Vendar Aero ni odvrnil pogleda od Kralja. "Mogoče bi morala tudi Dhai povedati svoj pogled na situacijo; navsezadnje je ona tista, o kateri teče debata."
Kralj je malo razmislil in Dhai si ni mogla pomagati, da ne bi občudovala Aerove drznosti. Kralja ni silil v nič, poleg tega pa ta ni mogel zavrniti, ker je bila ponudba samo mnenje. Zaradi zavrnitve bi bil videti, kot da zavračavideti zgodbo z večih strani in če bi ta pogovor kdaj prišel med ljudi, jim to ne bi bilo prav; in Kralj je to vedel.
"V redu," je končno rekel in zamahnil z roko. "Lahko govori."
Dhai je samo odprla usta, vendar iz njih ni prišlo nič. Ni vedela, kaj naj reče. Da noče umreti? Da je zaskrbljena za svojo sestro? Da si želi stran od tam? Vse se je zdelo absurdno in na koncu se je odločila, da bo povedala edino iskreno stvar, ki jo je imela v mislih.

"Ne mislim, da je to, kar imam, prekletstvo. Če tako mislite vi, tudi prav. Vendar če umrem med temi zidovi si želim le, da pustite mojo družino stran do vsega tega."
Na začetku nihče ni spregovoril. Potem pa se je zaslišal tih krik in Dhai je potrebovala nekaj sekund, da je ugotovila, da je prišel od Daemona, ki jo je opazoval z odprtimi usti in golim presenečenjem v očeh.
Prišel je od Daemona, ki jo je *i*slišal*i*.