Hej,
napisala sem še eno zgodbo. RES PROSIM (LIKE) ČE VAM JE VŠEČ , vesela pa bom tudi komentarja.

Ura je osem in triintrideset sekund. Za nekoga je to najsrečnejši trenutek v življenju, nekdo rekel še svojo zadnjo besedo, drugi se je noro zaljubil, nekdo pa je vdihnil prvi vdih na Zemlji. Za mene pa je to čisto navaden dolgočasen trenutek v šolski klopi. Vsi sošolci in tudi jaz smo se spraševali, kje se obira učiteljica, saj se je pouk že zdavnaj začel. Končno vstopi v razred. Njen izraz na obrazu je temačen in žalosten. » Rose in Ruby, pridita z mano.« Z mojo enojajčno dvojčico se odpraviva z razreda.Vem, da me ne čaka nič dobrega. Učiteljica brez besed pelje k ravnateljici. Z Ruby sva si po izgledu kot eno, ko pa spregovoriva, sva različni kot dan in noč. Ona je umirjena, jaz pa divja. Ona je počasna, jaz sem hitra. Ona je marljiva, jaz sem lena. Učiteljica potrka na vrata ravnateljičine pisarne. Ruby ni bila še nikoli pri ravnateljici, zame pa je bil to že skoraj drugi dom. Ravnateljica nama ponudi sesti. »Moram vama nekaj povedati. No, vajin oče je…« ustavi se in vdihne. » Vajin oče je umrl v požaru.« Ruby bruhne v jok. Jaz čutim neko čudno čustvo, a nisem jokala. Počutim se zelo čudno. Očeta se sploh ne spomnim. Najin oče ves čas z doma, saj je bil režiser Hollywoodskih filmov. Nazadnje je prišel, ko sem bila v četrtem razredu, od tega pa je minilo že res dolgo. Ruby ni mogla nehati jokati, jaz pa nisem mogla jokati.
~ Čez 3 mesece ~
Vsi okoli mene samo jokajo. Od smrti je minilo že tri mesece, a pri nas doma se še vedno kopamo v solzah. Jaz ne čutim žalosti, bolj jezo. Oče nas je zapustil, saj mu je bila pomembnejša kariera. Ni prišel med prazniki domov, samo poslal nam je denar. Brez njega sploh ne bo ne vem kako drugače. Tako sem dan za dnem tolažila Ruby.
» Ja, ampak ko je bil v Hollywoodu, smo vedeli, da je živ in snema filme, zdaj pa ga ni več na Zemlji.« je med jokom odgovorila. » Ruby, greš z mano v šolo?« sem jo vprašala. » Ja, ja, takoj pridem« Čez pet minut se je prikazala na dvorišču. Lase si ni počesala, oči je imela umazane od razmazane maskare, oblečena pa je bila v ista oblačila kot prejšnjih šest dni. Odkar je oči umrl, je komaj spregovorila kakšen stavek. Začela sem teči, saj sva zamujale že 5 minut. Jaz sem v razred prišla z desetminutno zamudo, ona pa še enkrat več. Med malico je Ruby izginila na WC. Vedela sem, da se bo zaklenila v kabino in se z nje ne bo premaknila še naslednjih petnajst minut. » Pozor, pozor. Učenci, takoj vzemite svoje torbe in odidite na zbirno mesto. V kuhinji je zagorelo.« Zgrabila me je panika. Hitro sem tekla ven. Zunaj nas je bilo tisoč. Učiteljica je klicala po priimkih » John Jackson« »Tukaj« »Rose Jones« »Tukaj« »Ruby Jones« Tišina. Nato sem se spomnila, da je še zmeraj v WC-ju. Tekla sem v ogenj. Nisem se zmenila za klice. Nato pa sem slišala klic izven ognja, ki mi je bil znan. »ROSE! ZUNAJ JE!« Čim hitreje moram iz ognja!! Vse okrog mene se vsujejo opeke. Na pomočččččččččččččč.………………………………………………………………………………………………………… "Vse bo v redu, umiri se. Ne skrb..."

"Rose, Rose". Zagledam obraz mame. "Oh, še dobro, zbudila se je" je rekla mama. Na moje čelo je padla njena solza. Pogledala sem okoli. V bolnišnici sem! "Mami, kaj se je zgodilo?" sem vprašala mamo.
"Ko si tekla v ogenj, je bila Ruby že zunaj. Gasilci so te šli notri iskat. Bila si na tleh in kričala. Zdaj si po celem telesu opečena a k sreči ni nič hujšega. Čas bo zacelil rane, imela boš le brazgotine. Tole si imela res srečo." je dejala zdravnica.
Čas celi rane, le počakati moram. In tudi spomini na očeta se bodo zacelili. Le počakati moram.
Ruby and Rose= file:///C:/Users/Uporabnik/Documents/Ruby%20and%20Rose.pdf
Vesela bi bila vsakega komentarja.
SGirl