Na rami začutim roko. »Aaaaaa!« se ustrašim. Obrnem se nazaj in zagledam…Evo. »Oh, oprosti, ker sem te prestrašila.« se deloma opraviči. Sede zraven mene. »Torej…zakaj ne greš nič v vodo?« me vpraša. »Meh, ne vem. Bolje mi je vzunaj na soncu.« odvrnem. »Aha.« vidim, da nekaj razmišlja. »Vidim, da imaš novo prijateljico.« se nasmehne. Zamislim se. »Veš, bom šla nazaj v hotel. Se vidiva!« vzamem brisačo in odcepetam, do hotela. Ravno, ko zavrtim ključ v ključavnici zaslišim pogovarjanje. Približam se pogovarjanju. »Si jo slučajno izgubila?« zaslišim bolj jezen glas. »Mami…« reče drugi glas. »To je resnično nevarno zate in za mene. Lahko odkrijejo! Bodi previdna!« šepetajoče odvrne glas. »Oprosti. Nisem bila pazljiva.« žalostno reče drugi glas. Pokukam izza vogala. Zagledam jo. »Zdaj jo daj meni, da se res ne bo kaj zgodilo.« nastavi roko dekletu. Počasi ogrlico poda svoji mami. Milo se nasmehne nato se pa mi približuje. Ojoj! Hitro moram iti. Obrnila sem se in začela hoditi. Na srečo sem se hitro zaprla v sobo. Nisem si mislila, da jo bom, kar tako srečala.
Sedem za mizo in pripravim pisalo in list papirja. Začnem pisati: Draga družinica!
…
Tako! Pismo napisano. Pisemce sem pospravila v kuverto in ga položila na polico. Slišim trkanje na vrata. Odprem. »Hej!« me pozdravita Tina in Eva. »Hej.« pozdravim nazaj. »Veš, da gremo pojutrišnjem na otok in bomo tam bili dva dni.« mi pojasni Eva. »Super!« odvrnem. Čez kakšnih 25 minut smo imeli kosilo. Po kosilu smo imeli namreč počitek ampak jaz sem se odpravila, do plaže.
Brisačo sem 'fliknila' na tla in zaplavala v morje. Uživala sem v miru. Šla sem iz vode in sedla na pomol. »Hej.« pozdravi nežen glas. Prišla je in se vsedla zraven mene. »Hej.« tiho odzdravim. »Veš, zelo ti hvala, ker si našla mojo ogrlico. Če je ne bi…jah no. Bila je moja najljubša.« pojasni. Nasmehnem se in zardim. »Oh, nisva se še spoznali! Sem Samara. Ti?« se predstavi. »Zarja. Zelo imaš lepo ime.« odgovorim. »Enako!« se nežno nasmehne. Najini roki se približata. Začutila sem njeno roko. »Ojla!« ta trenutek konča Eva. Roki hitro odmakneva. »Hej.« malo bolj resno odvrnem. Samara me pogleda in gre. Nasmešek na mojem obrazu se spremeni v žalostnega. »Um...kdo je to že res?« vpraša. »Prijateljica.« odvrnem in zavzdihnem.
-----
Hojla!
Tukaj nov del!
Komentiraj in všečkaj, če ti je bil del všeč!
Pom1:unicorn::hamster: