5. ČUSTVA IZ PRETEKLOSTI (tukaj lahko poslušate 'Let her go' - Passenger in 'True colors' - Justin Timberlake, Anna Kendrick)

"Kaia, vem da nočeš govoriti z mano, ampak bi lahko vsaj poslušala?" je vprašal. Ni poti v peklu mu bom odgovorila zdaj, ko je notri in bo stoprocentno slišal naravnost kako hripav moj glas v resnici je. Nisem si zaupala, da bi kaj rekla, zato sem ostala tiho. V glavi sem si ustvarila ploščo Lestev in kač. Padla sem na glavo kače na triinsedemdesetki in pristala na šestindvajsetki. Padla sem nizko. Zaupala sem drugim in zato bila zabodena v hrbet.
Ko je opazil, da mu nimam namena odgovoriti je zavzdihnil in se počil na mojo posteljo. Upognila in zajavkala je pod njegovo težo ampak nobenega od naju ne bi moglo manj skrbeti zanjo ob morilski tišini, ki se je prebila v sobo.
"Ko sva bila majhna, sva bila tako dobra prijatelja, Kaia. Vse sva počela skupaj; od tega, da sva si pomagala s šolo, ko si bila ti ta matematični genij, ki je vse ugotovil, ko je videl račun, da tam, ko sem jaz tebi pomagal pri španščini, ker si potrebovala dlje, da si se naučila tisti naglas," zahahljal se je ob misli na čas, ko sem si lomila jezik, ko sem poskušala ugotoviti kako izgovoriti njihov 'h' v različnih primerih. Da ne omenjam, kako se dva l-ja skupaj bere 'j' in moraš to povedati v stavkih. Kot bi ti nekdo z verigami zvezal jezik.
"Vem, da sem rekel par zelo krutih besed," je nadaljeval in lahko sem čutila kako se je krivda prelivala v njegovih besedah. Absurdnost v njegovih besedah je bila tako velika, da sem glavo vrgla vznak in spustila smeh brez humorja, ki je zvenel bolj kot izdih. Tri sekunde so minile in začutila sem kako se je pomaknil proti meni, ko je opazil suhe sledi solz na mojih licih. Lahko sem čutila, kako so me oči pekle zaradi njih, a to ni vstavilo novih, da so se nabrale pod mojimi zaprtimi vekami.
"O bog Kaia! Kaj se je zgodilo?!" bil je prežet z skrbjo. Meni je bilo vseeno. Jasno je bilo, da me bodo ljudje, za katere me najbolj skrbi, najgloblje prizadeli. Da bodo v moje zalepljeno srce zarili nože in ga razparali na koščke. Hrepenela sem po toplem zavetju objema teh ljudi. Po nekom, ki me nikoli ne bo zabodel z rezilom naprej, ampak očitno to v mojem življenju ni bilo mogoče.
Victorju v čast sem odprla oči in se zazrla naravnost v njegove čokoladno rjave. Bila sem kot zapuščena polžja hišica, na katero je nekdo stopil in potem začel skakati; prazna in uničena.
"Kot da te briga," sem slabotno zakrakala.
Njegove oči so preiskale moj obraz za znaki nasilja a niso našle ničesar. Tako je vedno bilo; ljudje so videli tvoj oklep, a ne bolečine, ki se je neustavljivo širila znotraj. Na koncu se je ustavil na mojih očeh in bolj milo vprašal, da se ne bi počutila napadeno. Včasih sem pogrešala, da me je nekdo poznal bolje kot jaz sama sebe.
"Ja me. Mi prosim poveš?" to je bilo že mučno; pogledala sem stran in se pretvarjala, da sem blazno zainteresirana v režah na z deskami oblepljenih tleh.
"Samo število se veča," sem zamrmrala resnico tako tiho, da sem se še sama komaj slišala. Nekje sem slišala ta rek in ne bi se mogla bolj strinjati: "Resnica boli, a je še huje pred njo zatiskati oči.". Število bodal v mojem srcu je naraščalo.
"Pri čem?"
"Pri ranah," ni me več skrbelo, če je slišal kako hripav je bil moj glas.
"Kje?" premeril me je v ponovnem iskanju za ranami in zmajala sem z glavo.
"To so tiste za katere veš da so tam, a ajih ne vidiš. To bi mogel poznati Vic," sem skomignila z levo ramo.
Sočno je zaklel in si šel z roko čez neurejene kodre. Ne, niti malo se ni spremenil.
"Bila je Kylie. Res nisem vedela, da me lahko še bolj boli, kot me je. Vsi se zmotimo," sem rekla kljub temu, da se mi je glas vsake par besed zlomil in sem se morala odkašljati.
"Hotel sem ti že v lokalu povedati. Res mi je žal. Vem, da sem zasral in to sem vedel takoj, ko sem izgovoril tiste besede," dodaten pritisk je dal na 'tiste besede'.
"Zakaj si potem rekel Victor, zakaj si to zinil?" lahko sem začutila kako se mi je brada nagrbančila. Zavzdihnil je in spustil svojo roko, da mu je obvisela ob strani telesa.
"Si že kdaj slišala, kaj se zgodi, ko ti je nekdo všeč?" je tiho vprašal, kar je bil popolno nasprotje tega, kako se je maloprej držal v dnevni sobi. Premaknil se je na svoje prejšnje mesto in se sesedel ter roke postavil na vrat, ko je sklonil glavo.
"Tudi občutila to zmešanost. Enkrat," sem pokimala in zahriplo priznala.
"OK, predstavljaj si, da bi bila zatreskana vame," je nadaljeval in lahko sem praktično slišala strah, ki se mu je pokazal na obrazu, čeprav ga nisem videla. Njegov vrat se je lahno obarval na roza.
"Ne rabim si predstavljati," sem rekla ne da bi premikala ustnice bolj zase kot zanj. Če je slišal moj komentar, ni odreagiral.
"Ja, zveni čudno, ampak jaz sem bil kar malo vate. Vedno si bila napolnjena z energijo, prijazna, sarkastična, trmasta... Predvsem trmasta. Ampak nekako si mi postala zelo všeč. Sploh ne vem, kdaj se je zgodilo. In potem ste se začeli seliti. Bil sem obupan in se obrnil na Tysona za pomoč. Rekel je, naj te odrinem stran, da te lažje prebolim. Ni najbolje delovalo. Samo krivega sem se počutil na vrhu te obupanosti. Nisem si mogel predstavljati kako grozne posledice sem pustil. Zdaj ko te pogledam si lahko predstavljam, kako močno te je potrlo. To je kot v Kače in lestve; poslušal sem Tysona in tako zasral."
Podarila sem mu še smeh brez humorja, ki je zvenel kot ranjen tjulenj in ga pogledala v oči.
"A se ti zafrkavaš? Pri tebi je bilo prvič, to je drugič. Oboje boli kot pekel, ampak ona je imela razlog, njej oprostim. Ti ga ravno nisi imel," sem zmajala z glavo.
"Kaia za tebe bi dal roko v ogenj! Ne moreš reči, da nisem imel razloga. Ti bi isto ravnala!" bil je jezen, pri tem ni bilo dvoma.
"Ampak a sem to naredila?" sem ga vprašala in ustrajno gledala naravnost vanj.
"Čakaj, kaj?" bil je resnično zmeden.
"Ampak a sem te odrinila stran, ko sem bila glavo čez nos vate?" ugrizniti sem se morala v ustnico, da sem se zadržala, da ne bi začela metati blazine iz postelje vanj ob njegovem začudenem izrazu. Zaprla sem oči in si nataknila mirno masko kljub temu, da me je trgalo ob priznanju.
"Bila si vame?" ni vedel kako se počuti, kot tudi jaz ne. Ali naj bom srečna za svojo preteklo jaz, jokam, ker nikoli ni imela možnosti z njim, ker ni vedela, da ji vrača čustva ali sem srečna, ker bi jo potem samo še bolj bolelo.
Nemo sem pokimala.
"Najhujši del je, da se tega ne morem otresti, pa če še tako poskušam," sem izdihnila. Tam je šla moja poguba. Res si znam skopati luknjo še globlje.
Njegova glava je gor zletela tako hitro, kot da bi nekdo razglasil na gramofonu, da je Trump blazno brihten.
"Resno?" je nejeverno vprašal.
"Mhm. Blazno resno," sem pokimala z zdolgočasenim obrazom. Tole je dovolj dobro uplivalo, da sem že skoraj pozabila na Kylie.
"Jaz tudi," je zašepetal. Tako hitro sem se zravnala na stolu, da sem ga skoraj prevrnila. Moje oči so bile velike kot krožniki za pice in moje poškodovano srce je začelo neustavljivo razbijati ob moja rebra. Moj šok je bilo vse to pomnoženo z milijon.
"Ponovi še enkrat. Ne vem če sem te pravilno slišala."
Zahahljal se je in njegova ramena so se trela v smehu.
"Nisi se spremenila, kaj?"
Kljubovalno sem odkimala in pripomnila jasen: "Izpljuni Vic."
Vstal je in se mi približal na pol metra.
"Zdaj me strašiš. Zini pa sva si bot," gledala sem z vročino, ki se je v meni nabirala kot zrak z vsakim vdihom, kako je glavo prislonil ob mojo.
"Ti lahko raje pokažem?" strmela sem naravnost v njegove oči in poskušala strezniti svoje možgane, da bi se spravili iz transa v katerem sem bila ujeta zaradi njega.
Nežno je prislonil svoje ustnice ob moje. Moje veke so se skoraj instiktivno zaprle in prepustila sem se poletu na katerega me je s tem nežnim in krhkim dotikom odpeljal. Bilo je kot bi se v mojem trebuhu namesto pričakovanih metuljčkov pojavile škatle petard, ki so se v trenutku odločile eksplodirati z vso močjo, ki so jo premogle. Kot bi se v meni vžgal ogenj, ki ga niti nisem želela pogasiti. Bila sem ujeta v trenutku sreče, ki se je prevevala vsepovsod in lahko sem čutila le ljubezen, ki je bila okrepljena od tistih ne tako pozabljenih čustev iz otroštva.
Čez nekaj časa, ki se mi je zdel kot čista in popolna nebesa na zemlji sva se odmaknila in se drug drugemu nasmehnila z najbolj odkritimi nasmeški na obrazih in predanim srcem, ki se nama je obema risal v očeh.

~~~
Dragci in dragice!
Vem da je bilo dolgo, ampak res poskušam in jutri pride nov del. Pričakujte travmo ;). Povejte kako ste uživali ob mojem prvem delu, kjer sem dejansko opisala poljub. Kljub temu da sem popolna devica (ne, niti poljubljala se nisem nikoli) sem poskusila najbolje iz knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala. Joss Stirling I owe you my life.
Košarica objemčkov je vaša in se kaj beremo jutri!

~Z ljubeznijo, Isla Ella Evans/Soamij