4. PRELAGANJE IN OBTOŽBA (tukaj lahko poslušate 'Giants' - Dermot Kennedy in 'Where's my love' od SYML)

Njegovo božjo podobo sem prestrelila z ledenim pogledom, ki bi še jetija zmrznil na mestu.
"Spokaj Victor."
"Kolikor vem, sem jaz tu prvi sedel," kljubovalno se mi je posmehnil čeprav sem lahko zaznala delčke žalosti, ki so se kot črepinje skoraj neopazno vsipali zraven.
"Kolikor vem, si mi ti rekel, da sem prasica, potem pa mi še tri mesece pisal, da tega nisi mislil reči," sem mu zabrusila nazaj in takoj obžalovala. Zadelo sem zelo krhko točko o kateri noben od naju ni želel govoriti. Nisem mu mogla zameriti, ko mu je postalo neudobno in se je presedel na stolu. Pogled, ki je ob tem uprl v tla je dvignil in se mi s sklenjenimi rokami in prodornimi očmi zazrl naravnost v moje bedno sive.
"Lahko govoriva o tem?" je previdno vprašal.
"Ne," sem odrezala in segla po Zeleni mambi, ki mi je skoraj padla iz žepa, ko sem ven povlekla denarnico, pripravljena da plačam za sok, po katerem sem hrepenela.
"Prosim?" bolelo je ampak nisem se niti hotela premisliti. On ni premislil ko me je poklical prasica, jaz ne bom premislila pri njemu njemu.
Obrnila sem se na peti in zmajala z mojo glavo. Nisem mu mogla reči ne in ga gledati v oči.
"Kaia, no! Ne moraš kar iti. Pogovorit se morava!" je zaklical za mano, jaz pa sem ga gladko ignorirala.
Sedla sem na vrtljivi stol ob točilnem pultu, naslonjena na svoje roke, ki sem jih spustila na mrzlo površino pulta. Opazovala sem vse naprave, ki so jih imeli postavljene in bilo je prav zanimivo če si gledal, kako so samo na gumb pritisnili in sprožili cel proces tega, kako se pripravi kava v resnici pa je trajalo samo par sekund, da je vroča in kadeča se prišla ven in stekla naravnost v belo šaljico.
Spremljala sem kako je dekle za pultom, ki je z nasmehom in jamicami v licih s to kavo postregla nekemu fantu. Nečemu sta se zasmejala in ko je spil sta se z iskricami v očeh ločila. Ona šla nazaj pripravljati pijače in sendviče, on pa je skodelico in denar odložil na mesto kjer je sedel prej, preden je šel skozi vrata lokala.
Dekle mi je kmalu prineslo pomarančni sok z rezino pomaranče zataknjene na robu in ga odložila pred menoj. Denar sem ji spustila v roko in se ji nasmehnila. Vrnila mi ga je potem pa se je v ritmu pesmi, ki se je vrtela po lokalu sprehodila nazaj k naslednji stranki.
Dlani sem ovila okoli kozarca in zavzidhnila. Če bi bila jaz tako brezskrbna kot to dekle, bi bilo tako zelo lažje.
Začutila sem prisotnost osebe za sabo in se obrnila skoraj popolnoma prepričana, da je Victor.
Bila sem presenečena, ko sem tam zagledala Kylie v njeni najnovejši obleki in boleru, ki stala v obrambni poziciji ter je vame streljala laserje. Začudeno sem jo pogledala.
"Nimate vi generalke?" sem izrazila svoj šok ob njenem prihodu.
"Zdaj je premor. Ampak saj zakaj bi te to brigalo, ne?" bes je prevzemal njene besede, ki so bile prežete z bolečino in so vrele iz nje kot iz vulkana.
"Kaj se je zgodilo Kylie?" zaskrbelo me je. Bilo je jasno, da je bila jezna z mano, kar je pomenilo, da sem naredila nekaj res groznega.
"Ti in tvoj jezik Bennett. To se je zgodilo. Če me res tako sovražiš, bi mi vsaj v obraz povedala, ne pa da za mojim hrbtom govoriš!" je eksplodirala, medtem pa so se njene oči orosile in solza je stekla po njenem licu. Nikoli v mojem celelotnem življenju še nisem videla Kylie Carol White jokati. Bila sem zgrožena nad tem, kar mi je povedala. Opravljanje je podla stvar in je ne bi storila, pa če bi umrla.
"Kylie, veš da tega nikoli ne bi naredila!" sem rekla s široko razprtimi očmi.
"Oh, a res? Torej ne misliš, da sem vsiljiva zgaga, idiot s preveč obrobe okoli oči in ničvredno bitje, ki je hujše od Shelley?!" je s sarkazmom, ki je kapljal z njenih besed spregovorila s tako nevarnostjo, da me je streslo.
"Ne! Pa saj veš, da to ni res! Tega ne bi ni-" sem rekla z grozo, ki se je kazala čez cel moj obraz.
"Shrani. Od vseh ljudi sem mislila, da vsaj tebi lahko zaupam, Bennett," se je posmehnila, se zavrtela na peti proti vratom in čez ramo dodala: "Moram iti, ker nadaljujemo. Ampak ne pozabi svojega mesta. Če sem jaz tako grozna, potem si ti še trikrat nižje. Mogoče je bil Victor prav, ko je rekel, da si egoistična prasica."
Zadela me je naravnost tam, kjer je najbolj skelelo in to je vedela. Victorjeve besede so bile zame težka tema, ki me je vsakič, ko je bila odprta trgala na pol. Samo da je tokrat vame priletela z noži, ki so zarezali naravnost v moje srce in ga odprli s toliko sile, da je začela kri ven bruhati s tako močjo, da sem morala gledati da stopam normalno, ko sem se iz lokala odpravila z bledim obrazom proti garderobah. Njene besede so v moji glavi odzvanjale na velikem zvonu, kot da žgoča bolečina že tako ni razbijala dovolj močno.
Nadaljevanje noči je šlo mimo mene v meglici od trenutka, ko sem na odru nosila masko z nasmeškom in dol popihala preden bi lahko kdo čestital moji okrasitvi do tistega trenutka, ko sem se preoblekla in domov zdirjala z meglenim pogledom v mojih očeh, ki je samo kazal majhen približek temu, kar je divjalo znotraj. Če bi notri potisnila eno majhno leseno ladjico bi se v parih milisekundah raztreščila ob pečine. Nekaj avtov je zatrobilo, ko sem nepričakovano stekla čez prehod za pešce, kljub temu, da se mi je že pojavila rdeča. Nisem se ozirala ampak samo tekla, dokler nisem zasopla prišla domov in s tresočimi ključi odklenila vhodna vrata. Čim sem bila na hodniku in slišala smeh iz dnevne sobe, sem vedela, da sem bila v obupni situaciji. Družina Gray je z našimi razpoloženo kramljala v največjem prostoru našega stanovanje, ki je vodil v vse sobe. Če bom hotela nemoteno priti v mojo sobo, ne da bi me opazili, bom morala iti po vseh štirih in to kar se da tiho. tehtala sem moje možnosti in se odločila, da bom sledila citatu Siriusa Blacka iz Harry Potter zgodb, ki je šel takole: "Kaj je življenje brez malo tveganje."
Tiho sem šla na vse štiri takoj, ko sem odložila svoje superge v našo omaro za čevlje. Hitro sem se pognala za kavč, kjer so sedeli obiski, čigar hrbti so bili obrnjeni proti meni. Vzravnala sem se in stekla proti vratom moje sobe in popolnoma uničila celoten plan, ko sem stopila po peti namesto po prstih. Vse glave so se zasukale proti meni, ko sem počepnila, da bi izpadla manjša in frcnila elastiko, ki sem jo imela na zapestju dol, da sem imela izgovor za moje čepenje.
"Ah dragica, kako lepo te je videti po tako dolgem času!" je s prijaznim obrazom dejala Heather Gray. Super, ne bo se mi uspelo izmazati, če si kmalu ne izmislim izgovora.
"Tudi vas," sem pokimala z ponarejenim nasmeškom. Morala bom zlomiti mojo fasado, če se nočem zlomiti sredi dnevne sobe.
"Bi se nam pridružila? Victor je ravno razlagal kako mu je všeč njegov razred," je predlagala moja mati, nevedna, da se mi bo zmešalo zaradi čustev, ki so se kopičila na kupu.
"Ne imam nalogo še za naredit. Pa nekaj za biologijo. Res mi je žal" sem se prisilila, da sem izpustila ne da bi se začela tresti pod mentalnim pritiskom.
"Aha, saj je v redu. Šola prva ne?" se je zahahljal Mark Gray, ki je sina ponosno potrepljal po rami, kot bi hotel reči "Vem kako je to.".
"Ja. Lepo vas je bilo videti, zdaj pa res moram začet, drugače ne bom zaključila," pomahala sem in se hitro kot blisk zakadila v sobo in za sabo zaloputnila vrata. Globoko sem zadihala preden sem pustila solzam, da so oblile moj obraz kot star prijatelj, ki me je vabil v njegov objem. Sprejela sem jih in jim pustila prosto pot na moj pulover in postopoma na moje hlače. Torbo sem zabrisala proti moji pisalni mizi potem pa se počasi premaknila proti moji postelji in na njej obležala nepremično kot mrtev človek. Na vsake toliko sem smrknila v mojo pernico potem pa pograbila odejo in se vanjo zabubila.
Čez okoli pol ure ali pa malo več sem na vratih zaslišala trk, zaradi katerega sem skočila pokonci in se vsedla za mizo.
Zaklicala sem 'naprej' in upala, da ni zvenelo hripavo. Vrata so se počasi odprla in zaprla z vonjem vroče čokolade, ki se je omamno razlil po sobi. Nisem se nasmehnila ampak gledala v papir pred sabo in dovolila, da so se moji lasje kot neke vrste zavesa spustili čez moj obraz. To je bilo dokler nisem slišala nekoga odkašljati čisto zraven mene. In - nikoli ne boste ugotovili - ta nekdo je bil Victor Gray, ki sem ga zdaj potrebovala najmanj.

~~~
Hejla!
Vem da sem rekla, da bom že v torek objavila nov del, ampak sem imela test in sem bila tkao v stresu, da nisem nič dobrega uspela napisati in sem potem samo izbrisala. Jutri pride naslednji del, tako da potrpežljivost. Osnutek že imam ;).
Košarica objemčkov je vaša!

~Z ljubeznijo, Isla Ella Evans/Soamij