Živjo! Spet sem nazaj. Objavljam že 7. del zgodbe Nesrečno zaljubljena. Upam, da vam bo všeč in če vam bo prosim LAJKITE in KOMENTIRAJTE!

Takrat se mi posveti, kaj je narisano na vratih. »Zemlja. To je to! Če grem skozi ta vrata, bom spet prišla na Zemljo. Zbudila se bom iz kome!« Že hočem odpreti vrata, ko se odprejo vrata, ki vodijo v nebesa. Pred njimi se prikaže mlad svetlolas moški. Pove mi, da se lahko vrnem na Zemljo, a bom zato imela nekaj groznih posledic. Hitro spustim kljuko vrat, ki vodijo nazaj na Zemljo. Zazrem se v njega, kot bi pričakovala, da se za njegovim hrbtom skrivajo vse grozne stvari. Ampak moški ostane miren in mi reče. »Če nočeš imeti groznih posledic, greš lahko v nebesa, ali pa še malo počakaš tu in razmisliš... Zato potem nekateri umrejo,« si rečem. »Nočejo imeti groznih posledic.« Spet pogledam moškega in ga vprašam. »Kakšne pa so grozne posledice, ki jih bom imela, če se vrnem na Zemljo? »Moški mi odvrne. »Hja no, pri vsakemu so drugačne. Pa poglejmo kakšne boš imela ti...« Moški se zazre v majhno kroglico, ki jo ves čas odkar je prišel skozi vrata stiska v dlani. »Pa poglejmo... Aha, tvoj fant... Mislim, da mu je ime Filip, vsaj tako piše bo kmalu pokojen.« Zazrem se v njega in se zjočem. Po nekaj dolgih minutah mu rečem. »Pa, pa se da to k..., kakkkkkoooo sp..., spremeniti?« To tako zajecljam, da se začudim, da me moški sploh razume in mi reče. »Lahko umreš, ali pa..., ali pa boš nesrečna do konca svojega življenja, ker boš (če nočeš umreti) Filipa in njegovo prejšnjo punco Nežo zbližala, da bosta spet par. Če ne... No to ne bi bilo dobro.« To mi še reče, potem pa gre. Dolgo časa razmišljam, kaj naj naredim. »Če umrem, bom zelo pogrešala mamo, Filipa, celo očeta, ki ne živi več z nama z mamo... Ampak če ne umrem, bom nesrečna, ker bosta Filip in Neža spet par. Po drugi strani pa. Kaj, če bi (ko bi bila Filip in Neža spet par) Filipa prepričala, da bi bil spet zaljubljen vame?« Zamisel se mi sploh ni zdela slaba. Zato sem se odločila, da bom šla nazaj na Zemljo in (sicer žalostno) živela naprej. Pohitim k vratom na katerih je narisana Zemlja in pritisnem na kljuko... Nič se ne zgodi. Takrat pa se spet prikaže tisti moški. » Ehm, oprosti. Pozabil sem ti jo dati... Vidim, da si se odločila, da greš nazaj na Zemljo. Izvoli.« Poda mi kroglico, ki jo je prej imel v roki. Kar se da prijazno ga vprašam. »Kako naj si pa pomagam s tem?!« Moški mi odgovori. »O, ja, pozabil sem ti povedati. Vsak, ki gdajkoli pride v ta prostor, kjer so ta tri vrata dobi prerokbo. Prej sem ti iz nje prebral kakšne grozne posledice boš imela... No skratka, ta prerokba je ključ, da odkleneš ena izmed teh vrat. Ko prerokbo položiš na okroglo ključavnico na vratih, se ti bodo ta odklenila. Takrat ni več poti nazaj. Čez tista vrata, kamor si dal prerokbo moraš iti. In verjemi, ni dobro, če ne greš! Prerokba je potrdilo, da moraš grozne stvari opraviti ali prestati (kakor pač piše v njej). Če jih ne, prerokba zažari in sama določi kam greš. Ampak ti ne svetujem, da do tega pride, ker te bo skoraj sigurno poslala v pekel. Si me razumela?« Vneto mu prikimam in poda mi prerokbo, potem pa izgine za vrati, ki vodijo v nebesa. Zdaj ostanem čisto sama. S prerokbo se napotim k vratom. Pogledam, ali stojim pred vrati za Zemljo in prerokbo položim na ključavnico. Spet se nič ne zgodi. Že se hočem zdreti na prerokbo, ko se ta zasveti in vrata se odprejo. Ampak za njimi ne vidim ničesar razen čiste teme. Z eno roko zakrilim po njej in nekaj zatipam. To kar zatipam, je okroglo kot nekakšna žogica. Z roko jo stisnem in taista se prižge. Kakor luč je. Zdaj lahko vidim kaj je za vrati. Za njimi je Zemlja. Potem pa kroglica spregovori. »Dobrodošli pri vratih, ki te peljejo nazaj na Zemljo. Kam bi pa radi šli. Paris, London, Španija, mogoče... Italija?« Imena držav tako zapiska, da se čudim, da jo sploh razumem. Zato ji odgovorim. »V Slovenijo bi šla! Ok, kam pa,« me vpraša žogica. »Na Primorsko, štajersko, Dolenjsko, ali mogoče... Notranjsko?« To pove tako skrivnostno, da je že malo srhljivo. Nočem več izgubljati časa in ji zato rečem. »Rada bi se vrnila nazaj v bolnico, kjer zdaj počiva moje telo. Saj veš kje je to. To je blizu Janeževe ulice 4. Vsaj tako mislim, ker sem bila v komi.« Žogica mi pokima v znak, da je razumela in mi reče: »Prav, zdaj pa stopi do vrat in si zapomni tole. V glavi si zariši cilj, ki bi ga rada dosegla. Predstavljaj si, da si že na njem. Potem pa zakorakaj naprej kot bi bil ta cilj pred tabo. Kaj?!«, se skoraj zderem nanjo. »Pa menda ne misliš, da bom kar zakorakala v to, v to...« Žogica mi čisto mirno odgovori. »Skoraj vsem do zdaj, ki sem jim to rekla je uspelo. To kar boš naredila se imenuje izdejanjanje. Sploh ne boš padala v to temo, ampak se boš v naslednjih desetih sekundah znašla na postelji, kjer si bila v komi. Bres skrbi, tvoje pravo telo bo še vedno na postelji in nihče ne bo vedel, da si ti medtem bila v prostoru s tremi vrati, mimogrede imenuje se Penazis (PEkel, Nebesa, Zemlja) in da si se izdejanjila iz njega. Ubisvu sploh ne vedo kaj to pomeni. Še enkrat, nihče ne bo vedel kaj si počela. Celo ti ne.« Prikimam ji v znak, da sem vse razumela in se odpravim proti vratom. Ko sem pri njih, naredim to kar mi je prej rekla žogica. Takoj, ko to naredim, me začne dušiti, vse okoli mene se začne vrteti in ko že mislim, da se bom zadušila, se vse skupaj neha.

Upam, da vam je bil ta del všeč!
Se vidimo, Plezalka:)