Maeve se je sprehajala po temnem hodniku proti kraljevim sobanam. Njena navidezna mirnost ni pokazala, da je v njej vladal vihar čustev.
Našli so grozilno pismo. Grozilno pismo, ki ga je prejela med zajtrkom in ga kasneje skrila v svojo sobo. Seveda, zakaj bi kdo hotel zamolčati kaj takega? Ker je bilo to prvo takšno pismo, ki ga je kdaj prejela. V enem letu in devetih mesecih na dvoru kralja Emrysa je bilo prvo, ki ga je kdaj dobila v roke. Dvomila je, da je bilo glede na njen položaj na dvoru to prvo, ki bi ji ga kdorkoli poslal. Toda služabniki in odličen varnostni sistem so vedno prestregli karkoli sumljivega. Do zdaj. Nekako mu je uspelo preiti vsem stražarjem ter prispelo v njene roke. Zato je bila še toliko bolj radovedna kaj je pisalo v njem. Seveda, vedela je, da je bilo narobe v trenutku, ko ga je po branju položila pod vzmetnico postelje. Nekaj v glavi ji je govorilo, da bodo pismo v vsakem primeru našli, toda seveda tega glasu ni poslušala.
In sedaj se je znašla pred vladarjevo pisarno. Takoj je vedela, zakaj. Nekaj sekund je samo strmela v bogato izrezljana lesena vrata, nato pa še enkrat v pljuča globoko vdihnila zrak. Roko je naslonila na hladen les ter potrkala.
"Naprej!"
Vrata so se odprla in Maeve je lahko videla služabnika, ki ji je odprl, se rahlo priklonil, takoj nato pa zbežal skozi druga vrata. To bo očitno pogovor zasebne narave, kar je žensko strašilo.
Ozrla se je proti koncu sobe, kjer je za veliko mizo sedel moški. Kralj Emrys. Dekletu je srce takoj, ko ga je videla začelo močno razbijati od strahu. Kralja se ni posebno bala, toda vsa moč in spoštovanje, ki ga je imel jo je strašila. Z roko ji je pomignil proti stolu ter tako nakazal, naj se usede.
"Vemo, da si zdravilka. Izstopi s prestola ali pa bomo to namesto tebe opravili mi." Vanjo je vrtal hladen pogled. Ko je zrecitiral vsebino pisma, so Maeve po hrbtu spreleteli mravljinci. Takoj se je spomnila na pečat črne barve na katerem je bilo vgravirano strašljivo bitje. Njihov pečat. Ustraševalcem je nekako uspelo izvedeti skrbno varovano skrivnost, ki jo je vedelo samo nekaj oseb na dvoru.
"Kaj naj bi to pomenilo Maeve? Zakaj nam sama nisi izročila pisma?" Moškova temna koža se je svetila od potu, ko je bolščal vanjo.
"Hotela sem, toda-" Poskusila mu je razložiti, toda še sama ni vedela, zakaj je to sploh storila. Premamila jo je radovednost. To je bilo to. Z ničemer se ni mogla zagovarjati in to ji je bilo jasno.
"Kaj, če bi ti izsiljevalci že hoteli kaj storiti? Dobro veš, da lahko s prestola stopiš samo s smrtjo. Kaj, če bi si sama kaj naredila, še preden bi našli pismo?" Z roko se je podrgnil po na novo zrasli bradi.
"Ampak niso. Ničesar mi niso storili-" je hotelo spet nasprotovati dekle, toda kraljev pogled jo je utišal.
"Še ne. Nikomur več ne moremo zaupati. To je to, naslednji teden bo pri tebi osebni stražar," je rekel med prekladanjem papirjev. "Podvojil bom vojake na izvidnici in-"
"Ne! Ne potrebujem zaščite!" Maeve ni vedela, zakaj je kar naenkrat tako povzdignila glas. Toda vedela je, da noče prenašati konstantnega pogleda osebnega stražarja na vsakem koraku. Potrebovala je vsaj malo zasebnosti.
"Maeve, moja žena si, prekleto!" Tokrat je izbruhnil kralj Emrys. Med skorajšnjim kričanjem je od vsega razburjenja vstal ter prevrnil stol.
Dekle je trznilo. Bolj zaradi tega, da jo je nekdo opomnil na dogovorjeno poroko, kot zaradi kričanja. Vsak pogled na kralja jo je dan in dan opominjal, da noče biti z njim. Še sedaj ni natančno vedela, zakaj sta starša to storila. Po njunih besedah - samo kraljeva družina jo je lahko obvarovala, ker je bila zdravilka. Vsi so vedeli, da so bili ti hudo preganjani med prebivalstvom. Toda Maeve še je še vedno zdelo, da sto jo poročila zgolj iz njunega lastnega dobička. Biti kraljeva lastna snaha ter tast sta seveda veliki časti, ki prinašata visoke položaje.
Ko se je moški zavedel svojega dejanja, se je hitro spet usedel in za kratek čas umolknil. Spregovoril je bolj mirno: "Si kraljica Zeknawa, pri Lyri! Kako misliš, da se bodo ljudje odzvali, če se zgodi atentat na mojo ženo?"
"Mislim, da bojo prav srečni, če se ugotovi, da sem zdravilka."
Emrys je ignoriral njeno pripombo. "Odločeno je." Iz kupa listov je izvlekel enega ter ga preučil podrobneje kot ostale. "Elywn Domnhall. Odlična poklicna morilka. Morala bi te obvarovati." Še nekaj trenutkov je zatopljen prebiral dokumente, nato pa dvignil pogled. "V grad prispe čez približno teden dni. Služabnik bo sporočil, ko napoči čas za sprejem. Do takrat pa, ne jej ničesar sumljivega, ne pogovarjaj se z nikomer sumljivim, ne obnašaj se sumljivo."
Maevin glas v glavi bi mu zabrusil, da je to njeno običajno življenje, saj ves čas le sameva v svojih sobanah, toda takšnega prijateljskega odnosa s kraljem še nista imela. Po dolgem prigovarjanju sta prišla z vikanja in nagovarjanja kraljica ter kralj na tikanje, več kot to pa njun odnos ni napredoval. Emrys je ves čal tičal v svoji pisarni ter se ukvarjal z vojskovanjem, Maeve pa… Vsak dan isto rutino delanja ničesar. To, da bi imela kraljica kaj besede pri vodenju dežele, je bilo nezaslišano.
Jasno je bilo, da je bil pogovor zaključen. Dekle je izgubilo besedni dvoboj, zato je vedelo, da je bilo še kakršno koli prigovarjanje neumno. Steznik se ji je kar naenkrat zazdel nenavadno tesen. Naj odide ali ji mora mož sporočiti še kaj?
Kraljev pogled ji je na srečo dal odgovor, zato se je hitro priklonila ter zapustila sobo. Poskusila je umiriti svoje plitko dihanje, za katerega se ji je zdelo, da čisto preveč odmeva po hodniku. Dobila bo svojega osebnega stražarja. No, stražarko, če smo bolj natančni. Toliko o zasebnosti. Čeprav se je glede na vse grožnje to zdelo dokaj razumljivo, se ji je misel na to še vedno upirala.
"Dihaj," je Maeve tiho rekla sami sebi ter se odpravila proti svojim sobanam. Ta teden se bo vlekel.
**************
Konec drugega dela! Vesela bom kakršnih koli komentarjev, mnenj in srčkov. :)) Upam, da vam je zgodba všeč.