Končno dosegla sem 12 let,
teh mi prinesel je en sam velik svet.
Dolgo čakala sem na ta leta,
ko vstopi ena in edina - puberteta.

Kmalu dojamem, da to je težko,
saj prsa začnejo me boleti zelo močno.
Na hlačah opasim rdečo packo,
počutim se kot kak smešen fracko.

Začutim močen in jasen nemir,
saj najraje bi kar stekla v dir.
Vse zame bilo je to že preveč,
skoraj bi si v srce zabodla dolg meč.

Mami seveda povem ne nič,
da mi ne bi kupovala tisti nepotreben kič.
A vem, da je to zares pomembno zame,
zato pri mami grem zganjat te drame.

Spet nastopi ta znani nemir,
ko mami takoj zapusti njen mir.
Prihajajo tudi hude skrbi,
zaradi teh tudi moja mami trpi.

A vem da bo vse zelo kmalu minilo,
ko se bo tudi vse kmalu umirilo.
Nemir še vedno v meni gori,
a čas me že kar prijazno miri.

Ker vem, da to je ta velik del mene,
bosta kmalu odraslost in otroštvo izmenjene.
---------------

Ehh nisem dobra pesnica :(