*b*Temna globina*b*
Vsako noč ne spim,
ker premišljam o vsem,
kar naredim
in se z mojih globokih mislih se prebudim,
overthinkam o vsem kar izgovorim.

A nič ne pomaga,
vedno lovi me ta tečna zgaga.
Misli se nikoli ne umirijo,
tudi ko se zjutraj zbudijo.

Na vsakem koraku, vidim ga.
Moj preljubi stres.
Upanja uničuje vsa.
Mogoče pa so to le sanje in to ni res?

Zgledam vsa vesela in srečna,
a kaj se v meni skriva?
Verjetno to, da sem nemočna.
Iščem pozitivo, iščem ideje, ampak v meni je le sivina,
neskončna temna globina.

Vedno polna idej, upanja,
zdaj pa le polna skrivanja.
Pred drugimi se samo pretvarjam.
Zakaj me ne obišče mir?
Zakaj se z tem sploh ukvarjam?
Zakaj je ob meni le NEMIR?

Mogoče jutri prinese nov svet,
boljšo vzdušje in boljše ljudi,
naj odpeljejo tiste ta slabe in njihove sledi.
Morda je treba samo upat in verjet…
da jutri bo boljši svet.


_______________

Nekaj na hitrco, ker sem res pozabla in sem bila preveč zaposlena...
Ni lih dobro, ampak kaj naj...
It's ok I am ok...

Adijo...