NAJSTNIŠTVO JE HUDA REČ

Najstništvo huda je reč,
hujša ni niti najbolj vroča peč. Problemov na stotine,
žal ekrani naše so miline.

Šola prava je muka
vsi veseli smo,
ko konec je pouka.
Krive pa so ocene,
ki nam povzročajo probleme.

In kaj mi bo petica,
če postala bom kraljica.
To so moje sanje,
to bo moja služba,
nanje pa ni ponosna
domača družba.
Pravijo, da so
nemogoče, domišljave,
da o takih razmišljajo le
kokoši brez glave.

Najhuje pa je to,
da v tem času
starši vse zvedo.
Ocene, ljubezen,
če mi je hudo…
še huje pa je to
kako pomagajo,
kot, da sploh
ne vedo, da so
prijatelji zato.

Pa, saj sploh ni res,
da prijatelji vse vedo.
Kaj pa tudi zase zadržim,
meni se zdi čisto prav tako.

Morda vam to razkrije,
da moje prijateljstvo ni polno empatije,
a je je dovolj, da vsakič znova
mi upanje ulije.


Pa še treningi so taka stvar,
da, če si dober
si pravi car.
Če pa si slabši,
si luzer in si nub,
boljši s tabo bo krut.

In kmalu spet se zgodi,
da boli me in kriči moje
zlomljeno srce.
Kriči in kriči naj
nekdo pomaga mi.
Derem se v vesolje in
preklejem vse stvari.
Po licih mi tečejo solze
debele za tri mogočne ljudi.

A nič, zato saj ni tako hudo.
Bom že našla ljubezen novo.
Strmela bom vanj,
vedno vsak dan
in ko čas bo za to
odpeljem ga v kino.

A kaj če misli,
da sem grda, predebela?
Izginiti bi morala vsaj kakšna kila.
In še make-up si bom
morala kupiti,
prišparan denar porabiti.

Pa naj mi še kdo
govori kako naj se živi,
ko se mi problemov
toliko kopi.

Moj nasvet tu že stoji, u
pam, da pomaga ti:
Da ne zapadeš v depresijo,
raje preberi Pil revijo.