Vedno sva bila dva.
Ti,
Jaz, in tisti tvoj prelepi glas,
Ki vsak dan vprašal je kako sem.
Zdaj, ko ni ga več,
Sprašujem se le, kdo sem.

Sem še vedno vsa naivna,
Ali težko srce vse odrine,
Je še vedno tvoja moč vplivna,
Ali v žalosti vse se utopi, izgine.

V srcu čutim dno praznine.
Depresija, bilo bi ti vseeno,
Anoreksija? Zamenjal bi temo,
Zaprta vase čakam da mine.

Kam vse obljube so izpuhtele,
Vsak ja, ne,
Uspavanke, ki so se pele,
So mar solze nadomestilo,
Nemir, je zate to zdravilo?

Že teden dni sem ujeta v glavi,
Vzrok si ti, čeprav srce drugače pravi,
Izgini, k drugi se odpravi,
Pa čeprav me jok od znotraj davi ...

Ko bi le za večno izpuhtel.
Da bi izginile vse migrene,
Ljubezenski glavoboli,
Utripale bi sirene ...

Preden stran si zašel,
Le spomin bi mi vzel,
Osebno podobo na novo narisal,
Solze mi obrisal,
Pogrešam dni, ko dobro si želel.
Noč, ko si me prvič objel.


Adijo, pa si odšel ...