Pri srcu me stiska,
glava boli,
v ušesih mi piska,
moje telo trpi.

Ne morem več, tesnoba je prevelika,
pomagalo bi mi, a iz sebe ne morem spraviti krika.
Zakaj življenje je tako težko,
zakja ne moramo vsi živeti lepo?

Ne morem se sprostiti,
ne morem iz svojega telesa pobegniti,
potrebujem le topev objem, nežen dotik,
da oblaži moj notranji krik.

Želim le da bi me poslušali,
rsno jemali,
ker meni je zares težko,
z nemirom živeti je vse drugo kot lahko.

A vrjamem, da enkrat bo bolje,
v meni nemira več ne bo,
in zaživela spet bom lepo.