Vrvež ugaša, je jasno nebo, ko zvezde svetlikajo se,
še eno mesto, z običajnostjo prežeto, vsak ljubljen želi biti le.
Zleknjeno zraven okna v svet tiho strmi dekle,
njena zgodba bo veličastna, a zdaj še skrita v osrčju njene duše je.

Od vedno bila je drugačna, osamljena,
od bežnih ji znancev le redkokdaj pohvaljena.
Drugim svete malenkosti bile so ji odveč,
čakala je prihodnost, njen duh hrepeneč.

Temni lasje in oči, rekli so ji povprečna,
kljub odločnosti nevpadljiva, a srčnost v njej večna.
Ljubka, pametna, delavna, a ne za ta svet,
ni bilo ji namenjeno le tukaj živet.

Ko ni mogla več, preden ne bi več prenesla,
na samotno obalo jo pot je zanesla.
V tišini, neopazno, da svet je ni zalotil,
ne veter, mraz, blisk in grom ni je več motil.

Drhtenje v sebi tam na plano je spustila,
že čuti, usoda prihaja, ki v hlad in toploto jo bo ovila.
Nemirna, odkar pomni, želja po pravem jo je prežemala,
sanje o svetu, kjer po vseh preizkušnjah jo iskrenost bo objemala.

Izbrana je, nekaj jo vleče naprej,
klic jo bo naposled dosegel, prej ali slej.
Takrat bo rešena vseh teh zdajšnjih bremen,
vse skupaj bo končno dobilo pravi pomen.

In ona le čaka, strmeča v drug svet, kjer tiho odvija se igra usode,
saj čas bo prišel, čas hvale resnične, čas zaslužene svobode.
Ni miru še v njej, saj še ni v samem središču harmonije,
prstan na roki in up goreč v srcu, za to srce ji od nekdaj bije.