Spet tista dvorana. Brez sten brez stropa, povsod same sence. In eno ogledalo. Stala sem na mestu, nič se ni zganilo, nič se ni spremenilo. Čutila sem bitje mojega srca. V primerjavi s tišino v prostoru je bilo glasno, kakor bi nekdo udarjal po gongu. Za sabo sem zaslišala tihe korake, ognjena krogla v moji dlani je razsvetlila osebo za mano. Bil je Keith.
Olajšano sem zavzdihnila: »Hvala, ker si prišel.«
»Tebi vedno na uslugo princeska.« se je zarežal in mi pomežiknil.
Vrnila sem mu nasmeh in se odpravila proti ogledalu. Vedela sem, da se za navihanim nasmehom skriva strah, vendar sem občudovala njegovo pozitivnost.
Prsti so mi zdrsnili po ogledalu in moja podoba je izginila, nadomestila jo bo druga. Za nekaj korakov sem se odmaknila od ogledala, vedela sem, kaj bo sledilo. Najprej obraz, potem počasi roke, noge, telo. Bledo kot mesečina, strašno kot najhujša nočna mora. Julya. Počasi je stegnila roko iz ogledala, nato še drugo, potem je skozi stegnila nogo in odločno stopila k nama. V roki sem držala ognjeno kroglo, pripravljena sem bila na njen napad.
»Pozdravljena Vivi, lepo, da si nazaj. Upam, da si razmislila o mojem predlogu.« je hladno rekla.
»Pozabi, nikoli ne bom bila taka… pošast.« zadnjo besedo sem izrekla z gnusom.
Julya se je zakrohotala: »To mislijo vsi, preden poskusijo. Potem, pa ugotoviš, kako dobro je biti nesmrten.« Oči so se ji vročično lesketale.
»Od groze in gnusa mi je bilo slabo, vendar sem morala vztrajati.
»Julya, samo to mi povej, zakaj si me resnično želiš?« sem spravila iz sebe.
»Želim si te samo zato, ker si pomembna in te potrebujem v svojem novem življenju.«
Zaznala sem laž v njenem stavku, za vsem je bilo nekaj več.
»To ni resnica, če bi ti bila resnično pomembna bi rekla, da me imaš rada, vendar tega ne moreš. Strigojka si, ne moreš imeti rada, ne moreš ljubiti, ne moreš čutiti.« Stisnila sem Keithovo dlan, stisnil mi jo je nazal.
Julya je izgledala rahlo presenečena nad mojimi besedami, a je hitro nadaljevala: »To sploh ni pomembno, važna je ta moč, ta veličina, ta občutek. Tudi ti ga lahko izkusiš, samo pridi z mano, ali želiš še kakšno tragedijo?« pogled ji je obstal na Keithu in v trenutku sem prebrala njene misli.
»O to pa ne, njega že ne boš ranila!« sem vzkliknila.
»O tem odločaš ti, predaj se in bom pustila tvoje prijateljčke na miru.« se je zlobno nasmehnila.
Namenila sem ji grozeč pogled in vrgla kroglo vanjo. Izmaknila se ji je. Poskusila sem še enkrat, tokrat jo je krogla oplazila. Julya je zakričala od bolečine. Gnalo me je maščevanje, zavedala sem se, da ne znam še vsega, a bila sem boljša od drugih. Ognjene krogle so ena za drugo letele proti Julyi, vsem se je izognila. Bes me je zaslepil, želela sem jo ubiti, pokončati… A glasek v meni je odločno rekel, da jo moram pustiti pri življenju, da bom še kaj izvedela. Šele takrat sem se zavedela koliko moči sem porabila, sesedla sem se na tla, nekdo se mi je približeval, prijel me je za roko in začelo me je odnašati stran…

Nenadoma sem pristala na postelji v prostorni spalnici, poleg mene je sedel Keith. Globoko sem dihala in se poskušala umiriti. Imela sem občutek, da me bo pobralo, utrujenost se je naselila v vsak košček mojega telesa.
»Oprosti, da sem te sploh vpletla v to zadevo, ne bi te smela ogrožati.« sem čez nekaj trenutkov spravila iz sebe.
»To zdaj sploh ni pomembno, odpočiti se moraš, potem bova razmislila kako naprej.«
»Prav imaš.« sem rekla in skušala vstati, bilo je težje kot sem pričakovala, magija te lahko grozno izmuči, če je nisi navajen toliko uporabljati. Danes vsaj nisem končala še s pretresom možganov.
»Nikamor ne greš princeska, prespala boš tukaj v mojem stanovanju.« je odločno rekel Keith.
»Ne morem, kaj bodo rekli, ko me bodo našli tukaj, poleg tega se lahko priplazim do sobe ne da bi me kdo videl.« sem mu kljubovalno odvrnila.
»O tem ne dvomim, ampak vem, da v takem stanju v kakršnem si ne moreš priti niti na drugi konec sobe in zato boš lepo ostala tu.«
»Prav, ampak to je prvič in zadnjič.« sem se vdala in sedla na posteljo.
»Jaz nisem tako prepričan« je rekel in se nagajivo nasmehnil.
Grdo sem ga pogledala in mu vrgla blazino v glavo.
»Kar mirno princeska, vrnila mi boš zjutraj. Zdaj pojdi spat, če boš kaj potrebovala bom v dnevni sobi. Lahko noč.« se je veselo zasmejal in zaprl vrata.
»Lahko noč tudi tebi.« sem še uspela reči, preden sem se zakopala v blazine in v trenutku zaspala.