Vem, da se ne bi smela veseliti medtem, ko je cela šola raziskovala smrt Sofiine sestrične, ampak srečanje s Keithom me je neznansko osrečilo. V zadnjem času nisem imela pogosto tako pozitivnih občutkov, telo mi je stresala prijetna elektrika in najbrž so iskrice kar letele okoli mene.
Zadovoljno sem priplesala v dnevni prostor, tam je bila Sofia. Niti pogledala me ni, ko sem vstopila v prostor, šele, ko sem se postavila pred njo je čemerno dvignila pogled. V zraku je ležala nevarna napetost.
»Vse vem, kako dolgo si nameravala skrivati pred mano, dokler se ni zgodilo to?« je zaškrtala z zobmi.
»Na kaj točno misliš?« sem vprašala in se trudila ohraniti brezizrazen glas.
»Na to!« je rekla in vame vrgla črni vrtnici in dve rdeči kuverti. Dve.
»Kako dolgo Vivian? Kako dolgo? Prvo dekle, tudi ona je žrtev tvojih nemarnih spletk, zdaj še drugo? Koliko žrtev še, kaj pa jaz? Si tudi mene nameravala umoriti, mogoče zadaviti? Zabosti? Zastrupiti? Zakaj si to storila, moja prijateljica si bila, zaupala sem ti?« zdaj je že kričala in vse punce v sobi so se obrnile proti nama.
»Ne razumeš, nisem jih ubila jaz, nisem jaz kriva, moja sestra…«
»A takole, zdaj se mi boš še lagala, vse je v teh pismih, mogoče nisi ti kriva, a si definitivno zlobno vpletena v to spletko. Nikoli več nočem biti tvoja prijateljica, nikoli!« besno se je obrnila in odkorakala proč.
»Prav, če mi ne verjameš si tega niti ne zaslužiš koza!« sem besno zakričala za njo. Dobra volja je bila pozabljena.
Sklonila sem se in pobrala pismi in vrtnici. Odprla sem eno od pisem. Bilo je tisto prvo, ki sem ga izgubila… Izgubila a ga je nekdo našel! Odprla sem še drugo pismo, bilo je novo, današnje:
Nepremišljena in neumna si, boš tvegala še kakšno življenje? Danes se bom spet oglasila in ti boš prišla. To ni ukaz, to ni prošnja, to je resnica.
Stopila sem h kaminu in povečala plamene v njem, koščke pisem sem počasi polagala v ogenj, ki me ni opekel, vsak cvetni list vrtnice sem pozorno zakurila. Vztrajno in počasi, a maščevalno.

Cel dan sem se pokladala po temnih kotičkih šole, povsod so me spremljali obtožujoči pogledi. Čakala me je naporna noč in morala sem se psihično pripraviti na ponovno snidenje z mojo sestro. Danes zaradi tragedije nismo imeli pouka, zato sem imela časa na pretek.
Ravno sem se smukala nekje okoli vhoda v šolsko klet, ko me je nekdo ostro poklical: »Vivian, ljubica govoriti morava?«
Obrnila sem se in zagledala žensko, ki me je objemala na obredu.
»Poslušaj me prosim, vem, da me ne poznaš še, sem tvoja teta Katarina.«
Nekaj časa sem jo samo opazovala, potem pa rekla: »Oprosti, z veseljem se bi spoznala s tabo ampak mislim, da zdaj ni pravi trenutek.«
Teta me je nekaj časa samo zmedeno gledala, izgledala je nekoliko, izgubljeno. Nosila je puli, ki ji je zakril cel vrat, preproste jeans hlače in čevlje. Na njenem obrazu se je risalo zmedeno zadovoljstvo in otopelost. Ko sem jo nazadnje videla, je izgledala precej normalneje.
»Resno, nič ti nočem, mislim, da si morava marsikaj povedati.« je čez čas nadaljevala.
»Kdaj drugič.« sem ji še zadnjič povedala in odšla.

Znova večer, ne bom lagala, bilo me je strah. Nisem vedela kaj naj pričakujem od nocojšnjega obiska. Potrebovala sem nekoga, ki mi bo pomagal, na tem svetu pa obstaja samo ena oseba, ki ji popolnoma zaupam, Keith.
Iz torbe sem potegnila učbenik za magijo z ognjem in poiskala poglavje o komuniciranju z ognjem. Našla sem mnogo uporabnih urokov, a vsi so bili nekoliko preveč opazni, morala sem najti nekaj bolj skritega. Končno! Ognjene grlice. Lahko ustvarim majhno tiho ptičko, ki po odnesla moje sporočilo in prinesla Keithovo nazaj. Sicer je bil potek uroka zelo zahteven, a mi je nekako uspelo narediti ptico. Ni bila ne vem kaj, je bila pa dovolj za trenutno stanje. Na listek sem napisala sporočilo in ga dala ptici v kljun ter povedala Keithovo ime. Ptica je odletela.
Vrnila se je čez deset minut, tiho sem ji pobrala listek s kljuna in jo odčarala. Keith je poslal samo kratko sporočilce, da bo tam. Upala sem, da ga ne spravljam v preveliko nevarnost.
Globoko sem vdihnila. Morala sem samo zaspati, tako preprosto. Premetavala sem se po postelji, nisem želela sanjati, nisem želela imeti pošasti za sestro, nisem želela, nisem želela…Pa me je vseeno odneslo v spanec.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Res hvala vsem, ki berete mojo zgodbo. Hvala za vse :heart: in komentarje, to mi ful pomen.
Mam pa eno vprašanje, kdaj bi radi, da objavljam nove dele zgodbe? Vsak dan ali trikrat, štirkrat na teden?