Brez razmišljanja sem samo stekla. Morala sem ga rešiti. Strah je poslal skozme val adrenalina. Stražarji na hodnikih so me presenečeno pogledali, ko sem tekla mimo njih. Komaj sem se zavedala njihovih krikov in težkih korakov, ki so mi sledili. Če se mi je kateri preveč približal sem okoli njega nemudoma postavila ognjeni zid.
Končno sem prispela pred Keithova vrata, trkala sem in razbijala po njih. Nihče ni odprl, nisem želela razmišljati kaj bom našla za njimi. Stražarji so se mi približevali, roko sem podržala ob vratih. Čutila sem kako mi telo preplavlja magija, ne bo trajalo dolgo in vrata se bodo stopila. Res so se, vendar sem za to porabila preveč moči, nisem se zmenila za utrujenost in se pognala v stanovanje. Našla sem ga na postelji, bela, draga posteljnina je bila rdeča od krvi. Sklonila sem se nadenj, pogledal me je in iz oči mu je sijala ljubezen. Vzpostavila sem ognjeni zid okoli postelje, stražarji bodo vsak hip tukaj. Roka mi je nežno zdrsnila prek njegovega žalostnega lica.
»Kje si bila princeska?« je komaj slišno vprašal.
»Ni pomembno!« sem kratko odgovorila ker več nisem mogla spraviti iz sebe, namesto tega so mi po licih začele teči solze. Nisem jih obrisala, pustila sem, da so mi kapljale prek lic.
»Princeska, samo nekaj si želim…« je tiho začel a sem ga prekinila.
»Pst, ne naprezaj se. Vem kaj želiš.«
Ulegla sem se poleg njega, ni mi bilo mar za kri, ki mi je obarvala obleko v rdeče. Svoj obraz sem približala njegovemu in ga nežno poljubila, solze, ki so tekle po najinih licih so se zlile v eno. Dotik je skozme poslal močan naval elektrike. Vendar en poljub ne more rešiti življenja, potrebno je bilo več, zato sem ga prekinila. S prsti sem zdrsela prek mest kjer ga je nekdo zabadal. Sproščala sem energijo in mu tako dajala svojo življensko moč. Pod mojimi rokami so se njegove rane celile, še vedno pa ni imel dovolj krvi. Morala sem se bolj potruditi, vse sem morala usmeriti v zdravljenje in ognjeni zid. Moje življenje sem počasi pretakala vanj. Nisem vedela kako mi to uspeva, ravnala sem nagonsko. Najbrž naslednji dan ne bom več znala. Od napora se mi je začelo megliti pred očmi, bila sem vedno bolj slabotna. Keith se je obrnil proti meni, ob pogledu na barvo, ki se mu je vsaj malo vrnila v bledi obraz sem vedela, da sem opravila svoje. Čutila sem njegove prste na svojem licu, to je bilo dovolj, da me je dokončno odneslo proč…

Zopet bele stene in sterilni vonj po bolnišnici in čistilih. Drugič v dveh dneh? Očitno je mogoče. Pomela sem si oči, bil je dan. Moja postelja je bila zagrajena, tako nisem mogla videti kaj se dogaja okoli meni in dobila sem občutek, da iz tega prostorčka zaradi urokov ne morem niti pobegniti. Dvignila sem se v sedeč položaj, ob tem se mi je v glavi sunkovito zavrtelo. Pogledala sem okoli sebe, imela sem samo nočno omarico, posteljo in stojalo z zdravili. Naslonila sem se nazaj, bila sem utrujena a sem vedela, da ne bom mogla znova zaspati. Zares neprijeten občutek.
Od zunaj sem zaslišala tihe glasove: »Ne morete k njej princ, še vedno spi.«
»Dovolite mi, da jo vsaj pogledam.« je prepričujoče prosil glas.
»Ne, ne smete…« je začel a Keith je že odvrnil zaveso.
»Vivian!« je vzkliknil in stopil k meni. Pogledal me je v oči nato pa me nežno stisnil v objem. Za nekaj časa sva samo obmirovala. Ko sva se končno ločila je moj obraz vzel v dlani in si ga pozorno ogledoval.
»Kaj si vendar mislila?« je ljubeče rekel.
»Samo to kako te bom rešila.« sem prepričujoče odvrnila in znova sva se združila v poljubu.
______________________________________________________
Se opravičujem za pravopisne napake če mi je slučajno kakšna ušla:expressionless: Pišem na telefonu ker mi je crknu computer in js in pisanje na telefonski ni lih dober rezultat. No upam, da vam je bil del všeč.