Bolnišniška soba je bila veliko jasnejša kot prejšnji dan. Tudi to, da v prostoru ni desetih Keithov sem že uspela dojeti. Še zmeraj pa me je glava močno bolela in imela sem visoko vročino, poleg tega pa zaradi slabosti nisem mogla jesti. Hrana bi se mi veliko bolj prilegla kot infuzija in čudni zvarki, ki jih je pripravljala zdravnica.
»Si kaj bolje danes?« je z zaskrbljenim tonom vprašal Keith, ki je sedel ob moji postelji.
»Precej, ampak tudi ti si moraš odpočiti, ves čas si bil tukaj!« sem ga poskusila prepričati.
»Tukaj bom, dokler ne boš ozdravela. Poleg tega si želim vedeti kaj je s teboj, upam, da ni kaj resnejšega.« njegovi prsti so tako nežno zdrsnili prek mojih, da mi je zastal dih.
»Tudi mene zanima kaj mi je. Vse je tako čudno, sploh se nisem počutila slabo, bilo je kar naenkrat.« spomini na prejšnji dan so bili luknjasti.
»Prepričan sem, da bo zdravnica kmalu postavila diagnozo.« je prikimal.
»Keith, če se ne boš odpočil jo bo morala postaviti tudi tebi. Obljubim, da ti bom povedala če bo kaj novega, ti pa pojdi spat.« sem mu rekla z ukazovalnim glasom.
»Vsaki drugi bi se uprl, ampak tebi se preprosto ne morem, še posebej, ko uporabljaš ta glas.« se je zarežal in odkorakal ven.

»Leroyeva, kako ti je vendar uspelo že drugič v enem tednu pristati tukaj?« zdravnica je narejeno namrščeno prišla v sobo.
»Kaj pa vem, to se mi pač dogaja.« sem sarkastično odgovorila.
Zdravnica se je le nasmehnila: »No, mislim, da je razlog zakaj si pristala tukaj še bolj nenavaden od prejšnjega. Dobro razmisli ali te ima kdo na piki dekle, bila si zastrupljena.«
Čeprav je stavek povedala s priokusom sarkazma me je zmrazilo.
»Pomisli, kaj si jedla preden so se začeli pojavljati znaki zastrupitve.«
Pomislila sem: »Jedla sem toast, ki je ostal od zajtrka, pila pa sem… kavo.« Kava, seveda! V trenutku me pograbil tak bes, da mi je vsa kri šla v glavo.
»Si dobro? Raje počivaj, če se česa spomniš pa povej.« s temi besedami je odšla iz sobe.
V trenutku sem si strgala cevke z rok in vstala. Soba se je zamajala pred mano in morala sem se oprijeti stene. Ko se je nenadno zibanje prenehalo sem se počasi odpravila s sobe.
Na hodniku sem se ravno izognila nekaj učiteljem, če bi me videli bi bilo z mojim pobegom konec. Obrnila sem se in vame se je zazrl znan obraz, ki pa ni bil jezen, bil je omotičen in meglen.
»Imaš zdaj čas za pogovor ljubica?« je vprašala moja preljuba tetka in gledala nekam v tri krasne.
»Eee, če bova na samem ja.« sem hitro odgovorila saj se nama je bližal učitelj vilinščine.
Prijela me je za roko in me povlekla v plemiški del kampusa, tam pa me odvedla v svoje domovanje.
»Torej, am, kaj želite od mene?« sem previdno vprašala.
»Jaz ne želim ničesar ljubica, samo pogovoriti bi se želela s tabo, saj sva vendar sorodnici!« je medlo odvrnila.

S čudaško teto sem se morala pogovarjati vsaj dve uri, ni in ni me želela spustiti iz stanovanja. Ko me je le, sem takoj pobegnila, morala sem priti v svoj del kampusa ne da bi me kdo videl. Živčno sem stopala po hodniku in trudila umiriti vrtoglavico in glavobol. Najbrž me je iskala že cela šola, zato sem imela drugačen a zelo kratkoročen načrt. Šla bom h Keithu.
Že najmanj šestič sem potrkala, seveda najbrž me tudi on išče. Tudi v spalnice ne morem iti, na vrat na nos maščevat se Sofii ne bi bila dobra odločitev. Počasi sem se začela spraševati kakšen namen je sploh imel moj pobeg. Včasih me bes tako zaslepi, da ne morem trezno razmišljati, ne bi bilo prvič…
Bolezen je terjala svoje, od skrivanja in iskanja skrivališča sem izmučena. Odprem vrata shrambe za metle, očitno bo tole moje nocojšnje prenočišče. Zahahljam se sama sebi. Mislim, da postajam nora, saj to sploh ni tako slaba misel hah. Še preden se dobro zavem zdrsim v globok sen.

Tema je, povsod je tema…pa vendar se počutim tako živo…tema okoli mene je takšna kot bi jo lahko prijela. Tih glasek, vedno bližje. Nekaj začutim pod stopalom, sklonim se. Kri mi na prstih pusti rdečo sled. Zgrozim se. Čutim, da nisem budna, spim. In ta mora je posledica zastrupitve. Naredim nekaj korakov, pod mojimi nogami pljuska kri. Počasi se zavem, da to ni mora, vse čutim, torej so sanje. Posebne sanje. Pod seboj nekaj začutim, tih glas mi znova nekaj zašepeta. Sklonim se. Pod menoj leži oseba in mi nekaj šepeče, zaslišim vzdevek s katerim me pokliče samo nekdo. Keith.

Sanje se razblinijo in zbudim se v shrambi z metlami. Ni mi več mar za glavobol in slabost, v glavi mi odmeva samo Keith.