Živijo,
tukaj je naslednji del! Upam, da vam bo všeč:grin:

Še preden sem se zavedela nevarnosti me je nekdo z vso silo mahnil. Izgubila sem ravnotežje in za trenutek se mi je zameglilo pred očmi. V nekaj sekundah sem si za silo opomogla in se postavila na noge. Obkrožale so me volkom podobne pošasti, stale so na zadnjih tacah, dlake skorajda niso imele, na nekaterih delih so kazale umazane in zagnojene rane, oči pa so se jim rdeče pobliskavale, iz grl so jim prihajali strahoviti kriki. Od groze mi je postalo slabo a nisem se želela kar tako predati. Ko se je naslednje bitje pripravilo na napad sem ga z vso silo brcnila s tem pa izzvala srd drugih. Poskušala sem se braniti a v tem res nisem bila vešča, živali so bile v premoči, preveč energije sem porabila a premaknila se nisem nikamor.
Eden večjih v tropu se je pognal name, ugriznil me je v nogo in me začel vleči stran, z zadnjimi močmi sem se ga poskusila otresti vendar ni šlo. Nenadoma je bitje zacvililo v bolečini in se mrtvo zgrudilo na tla, prijem v nogi je popustil. Previdno sem poskusila vstati a stavbe in tla so mi poplesovale pred očmi. Volkov ni bilo več, nekdo se mi je približal in mi pomagal vstati. Presenečeno sem pogledala, nato pa ugotovila, da me podpira dekle približno mojih let. Imela je dolge svetle lase, modre oči in srebrno tetovažo na levem licu. Z obraza sem ji prebrala, da ji niti malo ni všeč, da mi mora pomagati. Vseeno me je pospremila do avta in tudi sama sedla vanj. Utrujeno sem se naslonila na sedež in si jo pozorno ogledovala, nisem dvomila, da ima tudi ona v sebi magijo. Vendar ne takšne kakršno imam jaz.
Odločila sem se prekiniti nadležno tišino: »Ime mi je Lia«. Nasmehnila sem se in ji ponudila roko. Dekle pred mano me je le namrščeno gledalo, zato sem se odločila nadaljevati: »Hvala, da si me rešila, vilinka si kajne?«. Tokrat je delovalo, nekoliko se je sprostila in mi segla v roko. »Sem Tisa iz rodu gozdnih vilinov.« je rekla s previdnim in preiskujočim glasom. »Lepo, da sva se spoznali« sem rekla z nasmeškom, Tisa pa mi je le pokimala.
Nato je vžgala avto in odpeljali sva se. Pojma nisem imela kam me pelje, vendar si je nisem upala vprašati. Pot se je vlekla a nobena ni spregovorila besedice, med potjo sem zadremala in potegnilo me je v najbolj nore sanje kar sem jih kdaj imela.
Znašla sem se temni sobani, ki ji ni bilo videti konca. Bilo je tako resnično, lahko sem čutila kamnita tla pod nogami in dihala mrzel, slab zrak okoli mene. Nenadoma sem nekaj zagledala, bilo je kakor ogledalo, le da sem imela občutek kakor, da zrem v vodo namesto v steklo. Stopila sem bližje in se s prsti dotaknila površine, rahlo je vzvalovila. Nenadoma sem zagledala nekaj, oziroma nekoga, ki se je začel prikazovati v ogledalu, bila sem tako prevzeta, da sem preslišala korake za mojim hrbtom. Močne roke so me zgrabile za vrat in me začele dušiti… v sanjah? Ni mogoče! Vendar je, v mojem svetu je vse mogoče.