*b*Tisa*b*
Makadam nas je hudo premetaval, ampak čim prej smo morali priti do izvoza za avtocesto. Vedela sem, da nam bodo poskušali slediti. Poleg tega je bila Vivian hudo poškodovana, potrebovala je kri. Stola sem se oklepala kolikor sem mogla, misija še zdaleč ni bila končana.
Končno avtocesta! Ceste so navadno uporabljali samo ljudje, zato je bilo cestišče povsem prazno. Z veliko hitrostjo smo vozili proti magični meji. Ker se avto ni več tresel sem splezala na zadnje sedeže k Vivian. Telo je imela prekrito z modricami in brazgotinami, vrat pa poln sledi ugrizov. Njen obraz je bil mrtvaško bled. Preverila sem utrip in dihanje, nič ni kazalo prav dobro. Morala se bo zbuditi. Stresla sem njeno mlahavo telesce. Nič. Še enkrat. Saj bo, mora mi uspeti! Mora!

*b*Vivian*b*
Zamežikala sem, na obrazu sem čutila mokre kaplje, nakdoe je poškropil z vodo. Hladna tekočina mi je dobro dela. A bila sem tako utrujena, oči so se mi kar same zapirale. Nenadoma se je pred mano pojavil Tisin obraz. Ne, zagotovo je le Julya in jaz sem postala strigoj. Zaprla sem oči in želela utoniti v spanec. Nekdo me je ponovno nežno stresel. Znova sem odprla oči. Ja, zdaj sem bila prepričana, pred mano je Tisa. V normalnih okoliščinah bi jo v takem trenutku objela, ampak trenutno sem bila komaj še pokonci.
»Pij, odžejaj se princesa.« je tiho rekla in stegnila vrat. Nisem si mogla pomagati, bila sem preveč lačna in vrat je bil mamljiv. Zagrizla sem. Najbrž so jo preplavili endorfini, mene pa je napojila njena kri. Ko sem končala me je pogledala z meglenim pogledom, jaz pa sem ji podarila nasmešek. Kako bolje sem se počutila! Potem je sedla na stol poleg mojega, nisem pretiravala pri pitju, ampak jo je vseeno precej zadelo. Tudi jaz sem se spravila v sedeč položaj in obe sva počasi utonili v spanje. Vedela sem, da mi je vilinka pravkar rešila življenje.

Naslednjič, ko sem prišla k sebi nisem bila več v avtu. Ležala sem na precej veliki postelji v majhni sobi. Notri so bili stlačeni še pisalna miza, stol in nočna omarica. Odgrnila sem deko in stopila s postelje. Skozi majhno okno je sijala sončna svetloba, navdušeno sem se naslonila na okensko polico in vpijala vsak sončni žarek.
»Previdno, zdaj te lahko opeče, jaz se na tvojem mestu ne bi več sončila.« obrnila sem se, na pragu sobe je stala moja najljubša vilinka in se smehljala. Smehljala se je! Tisa! Stopila sem k njej in jo objela, tako srečna sem bila, da sem končno na varnem.
Nočni napad je na Tisi pustil kar nekaj poškodb, a bila je vilinsko lepa, kot vedno. Nato sem se spomnila njenega stavka.
»Čakaj, kako veš kaj sem?«
»Dolga zgodba, povedala ti jo bom, ko boš znova pri močeh. Pridi zdaj, priskrbela sem ti hranitelja.« stopila je v dnevno sobo, ki je bila hkrati kuhinja. Šla sem za njo. Na naslanjaču je sedela mlada ženska. Izgledala je tako človeško.
»Eden njenih daljnih potomcev je bil mag. Po njej se vseeno pretaka magija, čeprav ni magično bitje. Zaradi tega tudi ni mogla umreti v apokalipsi. Nekateri tako v zameno za svobodo dajejo svojo kri morojem. Tole je tvoja osebna hraniteljica, skrivala se bo tukaj pri meni, ti pa le pridi, ko boš želela piti.« je razložila kot, da bi vedela o čem razmišljam.
Hvaležno sem pogledala in se nasitila. Kri mi je neverjetno dobro dela, povrnila mi je moči, vsaj malo. Še vedno sem bila grozljivo utrujena, zato sem se odpravila nazaj v posteljo. Spala sem cel naslednji dan, nisem se želela kazati v družbi in dovolj mi je bilo, da sem bila spet svobodna in varna. Čudilo me je, da se Keith ni nič oglasil, komaj sem čakala, da ga vidim a najbrž mu je Tisa prepovedala vstop. Poleg tega pa sem bila zdaj vampirka, kakšna bo moja prihodnost, bom morala oditi iz akademije? Vprašanja so se razblinila med spanjem, takrat sem lahko pozabila na vse more preteklih dni.