*b*Vivian*b*
»Se ti je zmešalo, da si kar tako šla? Ob sebi moraš imeti vsaj kakšna dva dampirja, takoj pojdi k Ester domov!« Zack je ogorčeno prijel mojo nadlaket in me začel potiskati proti hiši. »Ostani tukaj, še kakšno uro, potem pride prevoz. Ravno sem opravil nekaj telefonskih klicev, so že na poti sem.«
»Čakaj, čakaj, čakaj. Zakaj si tako skrivnosten in kdo za vraga tako hiti za neko neumno plemkinjo?« razumela nisem ničesar razen tega, da odhajam čez eno uro.
Tip me pogleda zabodeno kot le lahko: »Kot sem že rekel najbrž ti veš še več kot jaz, poleg tega pa jaz samo izvršujem ukaze, vse boš izvedela, ko pridejo.«
»Kdo?« še vedno vztrajam, nato pa se spomnim. »Bo prišel oči?« zdaj me pogleda zgolj posmehljivo.
»Tvoj očka je zdaj na morojskem dvoru v Ameriki in zaradi svoje hčere ne bo na vrat na nos zapuščal pomembne seje. Videla ga boš, ko bo naslednjič prišel v Evropo…če pa podrobno pomislim, najbrž o vsem skupaj sploh ni obveščen.« govoril je kot bi mu bilo ukvarjanje z mano povsem odveč, kar me je delalo živčno.
»Ampak…«
»Nič, nič, nič. Zdaj pojdi lepo notri in ostani tam, spakiraj in se poslovi, potem greš.« obstala sva pred hišo in družba možiclja s kozjo bradico mi je presedala, zato sem karseda hitro zbežala v notranjost.

Naslednjo uro sem preživela s Karlo in Ester, skupaj smo lupile krompir in klepetale, povedala sem jima vse kar se je zgodilo dopoldne z izjemo čudnega pogovora o vizijah. Sestri sta bili razočarani, da tako hitro odhajam in tudi jaz ne bi imela nič proti, če bi se lahko še malce družila z njima. Ampak akademija je le akademija, kraj kjer bom končno lahko zaživela. Brez pustolovščin, varna pred napadi strigojev, skupaj z bitji moje vrste.
Naš klepet je zmotilo nenadno hrumenje, roke smo hitro obrisale v predpasnike in skočile na teraso. Na velikem vaškem trgu je pristal črn helikopter z logotipom v zlati parvi, ni bilo dvoma zaradi koga je prišel.
»Torej odhajaš Lia?« Ester se je oglasila z žalostnim glasom.
»Ne kliči me tako, naj bom samo Vivian. In ja odhajam, res čudovito mi je bilo tukaj pri vas. Res sta odlični prijateljici, hvala vama za vse.« podarila sem jima nasmeh.
»Veš Vivian, enkrat bom tudi jaz prišla na akademijo, izurila se bom za varuhinjo in varovala moroje. Enkrat mi bo mama dovolila. Bila bom takšna kot Laura.«
»Laura who?« vprašam.
»O, moja starejša sestra, varuhinja je bila.« žalostno je sklonila pogled in podrsala z nogo po tleh.
»Hej! Verjamem, da se bo to nekoč res zgodilo. Odlična varuhinja boš!« ji povem, da bi jo razvedrila, poleg tega pa nisem želela drezati v neprijetne teme. Ester je žalostno prikimala in se nežno nasmehnila.
»Princesa, podvizajte se, prevoz čaka!« Zack je bil očitno v družbi vljudnejši kot po navadi.
Še zadnjič sem se poslovila, potem pa splezala v črn helikopter. Notranjost je bila bela, sedeži iz popolnega usnja in nastavki za sto in en različni položaj so bili še najmanj. Imela sem televizijo, prigrizke pijačo in kup dampirjev, ki so me stražili, čeprav nisem imela blage kako bi me lahko kdo napadel v zraku. Vsi so imeli na sebi lepe uradne črne obleke.
Bilo mi je neprijetno ob tolikšni pozornosti in občutek je bil zares čuden. Mislim, ali je normalno posvetiti tolikšno pozornost morojki za katero sploh ne veš natančno zakaj je tako posebna? Misli sem pregnala in se posvetila čipsu. Vklopila sem zaslon, da bi poiskala kakšen zanimiv film. Zdaj gre zars, zdaj se gre o akademiji.