*b*Vivian*b*
Jezno sem odgrnila odejo. Orel je sedel na moji rami in si čistil ognjeno perje. Ravnokar se je vrnil s Keithom sporočilom. Prihaja. In to je več kot slabo. Nekako je ugotovil kje sem in pobegnil iz Julynih rok. V igri je mogočna magija, ki je ne poznam. Le kako mu je to uspelo? Nekaj je na tistih sanjah v katerih me je obiskal. Vem. V nekem trenutku imam luknjo v spominu, kot bi nekaj pomembnega pozabila. Čelo sem naslonila na okno. Topel dah je narisal madež, ki je počasi bledel. Začele so padati prve letošnje snežinke, kako čudovita noč.

*b*Keith*b*
Težko bi opisal kaj čutim. Vivian ljubim bolj kot karkoli drugega, ampak je…neumen krvoses. Ob tem me strese. Koliko časa me je lahko imela pod prisilo? Je bila najina ljubezen zlagana? Je zlobna tako kot strigoji? Ne. Ne more biti tako. Ljubim jo bolj kot vse na svetu. In ona mene tudi.
»Je vse v redu?« Tisa zapelje svoj motor bližje mojemu. Sofia se je s trdno zaprtimi očmi oklepa.
Prikimam a ne odgovorim. Samo še nekaj dni in prispeli bomo na lokacijo v Alpah, ki nam jo je pokazal Sofiin drugi biser.

*b*Vivian*b*
»Prekleto.« Zamomljam, ko trganje tkanine naznani konec mojih hlač. Po zidu plezam iz moje sobe in se oprijemljem bršljana, ki je zlezel do mojega okna in dlje.
Ne koncu se samo vržem v sneg in pristanem na vseh štirih. V telo mi zagrize surov mraz. Ognjeni orel leta nekje nad mojo glavo in se igra s snežinkami. Nasmehnem se, zdaj mi ni več toliko do poležavanja, odpravim se mimo jezerca na zasneženo površino za šolsko stavbo. Zdaj tam stoji poligon na katerem dampirji vadijo, da bodo nekoč izvrstni varuhi. Moroji načeloma niso športnega tipa, kar pa ne velja zame. Samozavestno stopim bližje, vsi so zatopljeni v svoje delo zato me ne opazijo, čeprav je stadion razsvetljen. Odpravim se k točki na kateri so postavljene lutke, poleg njih pa sekire in posode z bencinom ter kup vžigalic. Na polički poleg pa tudi srebrni količek, orožje s katerim strigojem prebodeš srce, prepojeno je z magijo štirih elementov in oblikovano v špico. Potežkam ga v roki, nato pa brez premišljevanja pošljem pet ognjenih izstrelkov v lutko, takoj zatem ji s količkom prebodem srce. Zadovoljno se nasmehnem in z zamahom roke pogasimo ogenj, nato vse ponovim. Že dolgo se nisem tako zabavala. Poskusim še in še, ko se končno vstavimo sem zadihala, na poligonu pa vlada tišina, vsi zrejo vame.