*b*Vibian*b*
V avli se je kar trlo učencev, vsi so nestrpno pričakovali rezultate žreba. Končno je na majhen oder na čelu sobe stopila ravnateljica s srebrno kuverto v rokah. Odkašljala se je in stopila bližje mikrofonu. »Ljubi učenci!« najbrž ji nismo niti mali ljubi, sem pomislila. »Tako kot na vsaka tri leta tudi letos poteka en in edini… Veličastni izziv!« Oglasilo se je medlo ploskanje. »Pa poglejmo kateri pogumni vampirji bodo letos branili našo čast in premagali nasprotnike.« s temi besedami je odprla kuverto.
Clarina dlan je našla mojo, vedela sem, da se boji zame. Tako kakor se je bala za svojo mrtvo sestro.
»Oliver Lewii« na oder je prikorakal neplemiški moroj s pšeničnimi lami.
»Torra De Ross.« Dampirka višjega letnika, ki je bila nabita mnogo bolje od večine dampirjev.
»Luiss Raik«
»Chrys Le Korte« Nekje v množici se je zaslišalo Isabellino hlipanje in Chrysovi koraki na oder.
»…«
Seznam se je počasi bližal koncu, štirinajst izbrancev je že stalo na odru. Stisnila sem pest, še zadnja možnost, da me izžrebajo.
»Vivian Conta.« Clara je izpustila pridušen stok, jaz pa sem potegnila roko iz njene in se odpravila na oder.

*b*Julya*b*
»S …s…saj jih ve…vendar niste kar izpustili iz rok kaj…kaj…kajne?« zguban in sključen starček je s pogledom vrtal v preprogo.
»Ne ti tepec! To mi še na misel ni prišlo. Veliko lažje jih je izkoristiti.«
»K…kaj mislite s te…t…tem?«
»Da jih moji vdani podaniki zasledujejo.« Čez obraz se mi je razlegel zadovoljen nasmešek. »Pripeljali me bodo do Lie Vivian.«

*b*Vivian*b*
Na mojo srečo se tekmovanje začne šele spomladi, kar pomeni, da imam za pripravo in treninge kar tri mesece. Poleg vsega moram začeti še s protokolom, iti moram na kronanje v Pensilvaniji za teden dni in kar je najpomembnejše, da preprečim Keithu prihod na akademijo.
Od incidenta na hodniku je minil že teden dni, prah se je polegel in Luke ima že novo ljubico po kateri se vesi.

*b*Keith*b*
Vedno bližje akademiji smo. Akademiji za vampirje. Okus te besede je čuden, kovinski, kakor kri. Kri, ki jo pijejo. Ki jo pije ona. Morda nam bo vzelo še kakšnih pet ali šest dni.
»A si okej?« Tisa z motorjem zapelje vzporedno z mano po prazni cesti.
»Pa že.« kratko rečem. Nisem ji povedal o sanjah, niti, da je ona zdaj vampirka. Ampak ni, ni mogoče. Prisilili so jo. In on jo bo rešil. Ker jo ljubi.
»Ne, nekaj je narobe… Pogrešaš jo kajne?« nadene si sočuten nasmešek, kar je zanjo redkost.
»Tudi tebe nekaj muči.« ji vrnem.
»Ja, mislim, da imava podobne težave.«
»Kako to misliš?«
»No, v bistvu ga tudi jaz pogrešam. Kanna. Od kar sem odšla še nisva videla ne slišala. Tega nisem še nikomur izdala, ampak sva skupaj.« škrlatno je zardela.
»Opa!« po nekaj tednih sem se končno sproščeno nasmehnil.
»Ampak je še nekaj drugega.« obraz se ji je pomračil.
»Kaj.«
»Bojim se, da bo Vivian tekmovala v smrtonosnem izzivu.«
Zledenela mi je kri v žilah. »Kaj! Ona pa že ne.«
»Oprosti, ampak to je bila vedno njena usoda.«
Imelo me je, da bi zakričal. Nikoli ne bi bila kos izkušenim dampirskim morilcem in čarskim borcem.
Sofia na sedežu za Tiso se je zdramila in morala sva zaključiti pogovor.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ola,
meni je ful zou, da zdej nisem objavljala, ampak zdaj bom bolj redno. Mam ogromno enih idej in iskreno komi cakam, da izpeljem vse...omgggg. Hvala vsem, ki berete<333333 V komentarčke pa lohko napisete, kaj vas najbolj živci matrajo, da se bo zgodilo. Lp, vasa Lunca