*b*Vivian*b*
»Prišel bom, ne poskušaj me ustaviti. Rešil te bom pa naj stane kolikor hoče!« Keith je stal v senci borovca na robu jase.
»Ni me treba reševati. Varna sem. Za razliko od tebe.«
»Kaj misliš s tem?«
»Ne moreš kar tako zakorakati v vampirski svet. Vsi te poznajo! Prestolonaslednik si. Odlična vaba za vodstvo, ogrozil boš svojo mamo.«
»Prestol mi ne pomeni nič več. Samo tebe bi rad vrnil. Elementarna si in oni so te uročili, nikoli nisi bila vampirka.« z nežnimi koraki se je pomikal naprej.
»Motiš se. Morda boš enkrat doumel, da sem imela prav. Nikakor ne smeš priti na akademijo, res je nevarno. Poleg tega kako sploh veš kako priti sem.«
»No jaz čisto dobro vem, zahvaljujoč Sofiinim biserom smo odkrili tvoje skrivališče.«
Obnemela sem. Vse je šlo po slabem. »Ne! Ne smeš priti! Prosim te Keith! Pre…preveč te ljubim, da bi to dopustila.«
»Ravno zato bom prišel.«
In sanje so izginile.

»Vedno morate imeti vzravnan hrbet! Ko sedite, hodite, stojite, klečite, spite…« ravnateljica je hodila okoli naših stolov in nam nategovala ramena nazaj. Dekleta smo imela protokol ob petkih, fantje pa ob sobotah. To so bile zagotovo najhujše ure mojega življenja.
»Isabella, popolno! Vivian zakaj se vendar tako mrščiš, prava dama se vedno smehlja!«
»Da, madam.« rečem in si nadenem prisiljen nasmešek.
»Za danes ste bile odlične, predlagam pa dodatno uro v nedeljo zvečer, tema bo bonton pri mizi! In za božjo voljo, sedite vendar vzravnano!« Tako nas je odslovila in z vso naglico sem se pobrala ven.

*b*Julya*b*
»So kakšne nove vesti od zasledovalcev?«
»Da, moja gospa.«
»Torej?« živčno sem stopala po pisarni.
»Skupinica je že v Švici, vse kaže, da se vaša sestra skriva na akademiji za vampirje.«
»Imenitno! Pošlji več strigojev, pojutrišnjem bo tam celo klanje, osebno se ga bom udeležila, pripravi helikopter.« s temi besedami sem odslovila generala in se usedla na oblazinjen stol, vse je šlo po planu.
»Vivian minute so ti štete.«